Spominki

Tomo Podstenšek

Danes je minil štirideseti dan. Nekaj bo treba storiti, tako ne gre več naprej. Se odločiti: živeti ali umreti. Lažejo, ko pravijo, da upanje umira zadnje. Upanje umira predzadnje, zadnji umiramo ljudje. Zadnje tri tedne nisem odšel iz stanovanja. Iz kante za smeti se širijo vse bolj zrele vonjave. Tudi sam smrdim, ne spomnim se, koliko dni je minilo, odkar sem se zadnjič umil, in toliko da mi ne gre na bruhanje, kadar mi gniloben duh lastnega zadaha zaide v nosnice … Ne, tako res ne gre več naprej. Nekaj bo treba storiti.

Enainštirideseti dan. Ne bo se vrnila. To je zdaj že popolnoma jasno. Upanje je torej mrtvo – kaj pa jaz?

Triinštirideseti dan. Zjutraj sem se stuširal. Jutri bom mogoče odnesel smeti …

Štiriinštirideseti dan. Ne bom umrl. Ne še. Ne zaradi takšne banalnosti. To bi bilo preveč patetično.

Sedeminštirideseti dan. Treba je iti dalje, treba je živeti naprej. Zakaj? Ne vem, tako se pač reče. Iz kljubovanja ali nečesa takega. Da dokažem, da zmorem. Da dokažem, da je ne potrebujem, da ne potrebujem nikogar.

Petdeseti dan. Končno sem za silo sčistil stanovanje. In samega sebe. Postrigel nohte na rokah in nogah, si umil zobe, opral perilo, se obril in celo skuhal kosilo.

Dvainpetdeseti dan. Ne smem misliti nanjo, ne smem! Treba je pozabiti, treba je iti naprej. Vzel sem vrečo za smeti, največjo, stodvajsetlitrsko, in vanjo zmetal vse stvari, ki jih je pustila za sabo. Staro kozmetiko, zobno ščetko, vložke, nekaj spodnjic, nogavic in drugih kosov oblačil, pa zapiske s predavanj sociologije in kup ženskih revij.

Štiriinpetdeseti dan. V omari našel njen dežnik. Ga vrgel v smeti. Popoldan s police zmetal še nekaj njenih knjig in plišastega medvedka, ki mi ga je kupila za božič. Kakšno neumno darilo!

Enainšestdeseti dan. Šele zdaj sem se spomnil in vrgel stran albume z najinimi slikami. Tiste na računalniškem disku bom zbrisal kdaj drugič, danes se mi ne da ukvarjati s tem.

Sedemdeseti dan. Ta teden sem končno počistil računalnik in zmetal stran vse ostale drobnarije, ki jih je prinesla v stanovanje: kičasto vazo, jedilne prtičke in trop nekakšnih figuric brez prave namembnosti. In sliko, ki sem jo dobil za darilo od njenih staršev. Poskušam jo popolnoma izbrisati iz spomina, ne misliti nanjo, razmišljati o čem drugem. Včasih gre, včasih pa tudi ne …

Triinsedemdeseti dan. Res ne razumem, kako lahko nekateri obdržijo stvari, ki so jih dobili od bivšega partnerja. Zakaj ohranjati spominke na neuspešno zvezo? To je tako … Nehigienično, ja, to je prava beseda! Po mojem se je treba znebiti vsega, kar je kakorkoli povezano s tisto osebo; v prihodnost je treba brez nepotrebne prtljage in brez predmetov, ki bi sprožali kakršnekoli nepotrebne asociacije. Sčistiti, odvreči, zažgati, pozabiti!

Enainsedemdeseti dan. V omari sem našel komplet kozarcev, ki sva jih skupaj izbrala. Res lepi kozarci, estetski, pravi kristal. Moral sem jih vreči stran; preveč bi me spominjali nanjo. Po istem ključu sem zavrgel še jedilni pribor in potrgal zavese z oken.

Osemdeseti dan. Ali prej pozabiš ali preboliš? Je sploh kakšna razlika?

Dvainosemdeseti dan. Tako, mislim, da sem se znebil vseh reči, ki bi me lahko kakorkoli spominjali nanjo. Mislim, da jo bom zdaj lahko končno izbrisal iz glave in šel dalje.

Triinosemdeseti dan. Spet sem jo sanjal. Zamenjal bom posteljo, ta vzmetnica ima še zmeraj vonj po njej, najbrž je to krivo … 

Petinosemdeseti dan. Med gledanjem televizije so mi misli ves čas uhajale k njej. Na tem kavču sva objeta skupaj gledala filme. Še ta teden moram poklicati Borisa, da pride s prikolico in ga odpelje.

Stotrinajsti dan. Postopoma, kos za kosom, sem zavrgel celotno pohištvo. Stole, na katerih je sedela, mizo, za katero je jedla, omare, ki jih je odpirala, preprogo, po kateri je hodila. Vse, kar bi me lahko spominjalo nanjo, vse, kar je kakorkoli povezano s spominom, da sva bila kdaj par. Ker nimam denarja za nove stvari, je stanovanje zdaj skoraj prazno. Precej nenavadno. Ampak počutim se bolje. Očiščeno. Kakor da kar naenkrat laže diham.

Stopetindvajseti dan. Razbil sem si roko, ko sem s pestjo razbijal vtičnico, v katero je imela navado vklapljati fen, kadar si je sušila lase. Dolge, rjave, rahlo skodrane. Mehke na dotik in dišeče po šamponu. Upam, da se jih zdaj ne bom več spominjal; da se ne bom nikoli več spomnil nanje!

Stošestindvajseti dan. Bil pri zdravniku. Dobil longeto.

Stoštirideseti dan. Ni šlo drugače, moral sem se preseliti v drugo stanovanje. Tisto staro je bilo preveč polno njenih energijskih ostankov, preveč plesnivih spominov je bilo zažrtih v stene in preveč mrež preteklosti se je razraščalo po kotih … 

Stopetinpetdeseti dan. Sovražim jo! Sovražim jo, ker noče iz moje glave! Sovražim jo! Sovražim jo! Sovražim jo! Sovražim jo! Sovražim jo! Sovražim jo! Sovražim jo! Sovražim jo! Sovražim jo! Sovražim jo! Sovražim jo! Sovražim jo! Sovražim jo! Sovražim jo! Sovražim jo! Sovražim jo! … 

Okroglih dvesto dni, odkar je odšla. V vsem tem času ni minilo niti štiriindvajset ur, ni minila niti ena ura, ko se ne bi spomnil nanjo. Ko me ne bi kaj spomnilo nanjo. 

Dvestotretji dan. Vrgel v smeti vse, čisto vse, kar je bilo v stiku z njo. Tudi vsa svoja stara oblačila. Majice, hlače in srajce, ki mi jih je likala in odpenjala in mečkala in prala in spet likala … Čevlje, ki so me zmeraj spomnili na najin izlet v Bohinj. Kapo, ki sem jo imel tistega dne, ko sva šla na prvi zmenek. Vso šaro, ki bi me lahko zavestno ali podzavestno spominjala nanjo. Če to ne bo pomagalo, potem res ne vem, kaj bo!

Dvestopetnajsti dan. Danes sem si odrezal desno roko. Vedno, ko sem jo pogledal ali poskušal z njo kaj prijeti, me je obšel podoben občutek, kot kadar sva se držala za roke, ko sva se sprehajala. Rada se je sprehajala, čeprav ni bila ravno športen tip. Ampak sprehode je imela pa res rada …

Dvestoosemnajsti dan. Zadnji dan. Ni mi več pomoči. Vsak del mojega telesa me spominja nanjo. To je nekakšna okužba, hujše kakor gangrena. Mislil sem, da bo nemara zaleglo, če odstranim tiste najbolj izpostavljene dele telesa, na katere se vežejo najgloblje in najbolj intimne asociacije. A gnilo tkivo se je že preveč razraslo … Najbrž bi moral amputacijo opraviti že takoj prve dni, takrat bi morda zaleglo. Zdaj je prepozno, veliko prepozno. Zdaj ležim v mlaki krvi, brez ene roke, z odrezanimi prsnimi bradavicami in genitalijami ter odgriznjenimi ustnicami. Ležim in se spominjam, kako sva nekega pomladnega dne pred dobrim letom skupaj tako ležala na hrbtu in se čudila drevesnim krošnjam nad seboj in prisluškovala blagim sunkom vetra, ki se je narahlo zaganjal v veje.

O avtorju. Rojen 1981 v Slovenj Gradcu. Osnovno šolo in gimnazijo dokončal v Mariboru in se po maturi vpisal na pravno fakulteto. Piše kratko prozo, romane, otroško literaturo in dramske tekste; objavljal v Dialogih, Mentorju ter prevodno v madžarski reviji Jelenkor. Nekaj besedil (pravljice, humoreske, kratke zgodbe) je bilo odkupljenih ali nagrajenih na različnih […]

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Oči gospe Swoboda

    Avgust Demšar

    Ura je deset, skozi okno prodirata v sobo sonce in petje škržatov. Ob robu okna se v vetrcu pozibava vrh ciprese, ostalo zapolnjuje modrina mediteranskega neba in tanka črta morske sinjine. Ne ve, kje se nahaja, a zdi se mu, da je nekaj azurnega ali toskanskega. Saj je vseeno. Je nekaj, kar zveni kot čisti užitek. V naslednjem trenutku do kože premočen sedi na postelji, globoko diha in poskuša ugotoviti, kam je izginilo truplo gospe Swoboda.

  • Mokre sanje

    Arjan Pregl

    Vsak dan, v vsakem pogledu je bil bolj prehlajen. In prepoten. Tako je naneslo, da so se mu hlačnice na pižami zavihale do kolen. Šlo je za precej običajen pojav in zato je velikokrat ležal z razgaljenimi meči.

  • Zakaj je Uroš Zupan poklical mene

    Roman Rozina

    Živjo, sem rekel in poslušal tišino, dokler glas Uroša Zupana ni vprašal, s kom govori, češ da je klical svojo mamo.