Sandra

iz zbirke Imena, ki so jih pustile za seboj

Clare Azzopardi

Prvi ključ, ki sem ga pustila za seboj, je bil ključek mojega dnevnika. Pustila sem ga na šolski mizi, pomaščeni od sendvičev, na katero sem običajno odlagala svinčnik ali kuli; v zeleni furnir so bile vpraskane črke pdm. Pustila sem ga vsem na očeh, namenoma, da bi ga našla Paula Dawn Mangion. Takrat sem bila v četrtem razredu. V dnevnik sem zapisovala najbolj osebne skrivnosti: ljubezenske zaplete z Maurom, Ezekielom, Jamiejem, Keithom, odvisno od tega, s kom sem se sprla ali pobotala. Nanj je bila pritrjena ključavnica, ki sem jo odklepala in zaklepala z rdečim ključkom. 

Paula je bila čedna deklica. Sama nisem bila niti pol tako čedna, o tem ni bilo dvoma. Kot prvo, njeni lasje so bili ravni, moji kodrasti; ona ni nosila očal, jaz sem jih; njen obraz je bil brez madežev, moj posut s pegami – golobjimi drekci, kot jim je pravila moja babi. Jamieju je bila všeč. Kadar sta se zjutraj sprla, se je med odmorom igral z mano, potem pa se je sprl še z mano in se med naslednjim odmor pobotal s Paulo.

Vse skupaj sem skrbno načrtovala. Ves teden sem pisarila ljubezenska pisemca, ki naj bi mi jih poslal Jamie. Njegovo pisavo sem skrbno posnemala, zgledujoč se po spisu iz angleščine, ki sem mu ga izmaknila med odmorom, in ker ga ni mogel pokazati učiteljici, je bil kaznovan. Potem sem Pauli natvezila, da imam težave pri matematiki – Paula ni bila samo čedna, marveč je obvladala tudi računanje. Prepričana sem bila, da me bo povabila k sebi, saj je živela nadstropje pod nami. In res je bil tako. Takoj ko sem prišla, sva šli v njeno sobo. Šolsko torbo sem odvrgla na posteljo in iz nje izvlekla knjige. Med njimi je bil tudi dnevnik. Vanj so bila zataknjena Jamiejeva pisma. Namenoma sem pustila, da je polovica knjig padla na tla. Tudi dnevnik. Pobrala sem učbenik in delovni zvezek za matematiko. Dnevnik sem brcnila pod posteljo, da ga je bilo komaj opaziti, in upala, da ga Paula najde, ko bo sama. Takoj ko sva se nehali učiti, sem pobrala svoje stvari in odšla. Dnevnik sem namenoma pustila pod posteljo, tako da se je videl le njegov vogal. Naslednjega dne sem se med odmorom prepričala, da me Paula Dawn ne gleda, in ji ključek nastavila na mizo. In vse se je odvilo točno tako, kot sem si zamislila. Medtem ko sem se igrala, je Paula prinesla dnevnik na mojo mizo. Na njej se je zasvetlikal rdeči ključek in premagala jo je radovednost. Z njo je bila njena najboljša prijateljica in moja najhujša sovražnica Sara in tudi njo so zasrbeli prsti. Z dnevnikom in ključkom sta se zaklenili v stranišče. Po odmoru sem dnevnik našla na mizi, tako kot sem pričakovala. Ne pa tudi ključka. Paula in Jamie se nista nikoli pobotala. Kar pa se mene tiče, včasih sta mi namenila kako besedo, včasih ne, odvisno od tega, kakšne volje sta bila. Ne glede na to sem se Jamieju poskušala nasmehniti večkrat kot sicer, rada sem mu dala košček čokolade, novo radirko, ampak najbrž res ni trzal na kodrolaske. Dnevnik sem hranila v predalu mize, ne da bi ga še kdaj odprla, saj mi ni nihče pustil ključka, kjer bi ga lahko našla. 

Ne vem, zakaj me ključi tako mikajo, a vedno kadar kakšnega zagledam, mi pogled vztrepeta, srce poskoči, kolena se zašibijo, roke oznojijo, glava se zasuka levo in desno, in takoj ko se prepričam, da me nihče ne gleda, ga izmaknem, spravim v žep kavbojk ali torbico in počakam na pravi trenutek. 

 

Ko sem končevala osnovno šolo, sestra pa je že bila na faksu, je sestra pustila ključek v kopalnici; z njim je odklepala leseno šatuljo, ki jo je hranila na toaletni mizici. Šatulje se ni smel nihče dotakniti. Takrat pa je, morda ker se je po telefonu sprla z Matthewem in v jezi odšla od doma, ključek pustila na okenski polici v kopalnici. Po pomoti. Ne vem, kaj sem si predstavljala, da bom našla v šatulji. Spomnim se, da sem zatisnila oči, karseda počasi obračala ključ, prisluškujoč tihemu škripanju, s še vedno zaprtimi očmi dvignila pokrov in si umišljala, da se sama vzpenjam po šatulji in odkrivam čisto nov svet kot Lucy v Zgodbah iz Narnije, ko spleza v omaro profesorja Kirke. Ne vem, ali sem se še kdaj počutila tako prevarano kot takrat, ko sem odprla skrivno skrinjico starejše sestre in v njej odkrila vse polno kondomov. Besno sem zadrlesknila pokrov, jo zaklenila, odšla v kuhinjo in ključek pustila na mizi, da bi pritegnil pozornost mame, ko se vrne domov. Tako bi tudi ona spoznala skrivnosti, ki jih je v skrinjici hranila njena hči. Sedla sem pred televizor in čakala, da se vrne. In vse se je odvilo točno tako, kot sem si zamislila. Mama je odložila stvari na mizo in pristavila kotliček z vodo. Začela je pospravljati mizo in zagledala ključek. S precejšnjo gotovostjo lahko rečem, da je nato preverila, ali jo opazujem – nisem je – ključek hitro zgrabila z desno roko in ga spravila v žep majice. Nato je vstala in se odpravila na hodnik: nalij mi vodo, srce, ko zavre, samo na stranišče skočim. Zvečer jih je mama sestri pošteno napela in je ves mesec ni pustila zvečer ven. 

Ko sem hodila še v v srednjo šolo, sem vsem na očeh pustila ključek svoje šolske omarice; želela sem si, da bi ga našel Gareth. Takrat sem že dobro vedela, kako se počutiš, ko najdeš ključ, ki ga je nekdo pustil na mizi ali tleh ali kjerkoli že, in točno veš, čigav je. Začetnemu vznemirjenju vedno sledi komaj opazen premik glave; oči se ti zasvetijo in hitro poškilijo levo in desno, da preverijo, ali je še kdo v bližini; od strahu in vznemirjenja ti v trebuhu tiho zaklokota, zaradi slabe vesti se ti v grlu naredi cmok in ob misli, da te kdo vendarle opazuje, vztrepetaš od razburjenja, kar utiša vse glasnejše razbijanje srca. Nazadnje se le odločiš, da ključ vzameš. Z Garethom sva hodila en mesec, pa sem ga že zasačila s Karlo, in ko sem mu rekla, da sem ju videla skupaj, je vse zanikal in se zlagal, da si želi samo mene in nobene druge. Ko sem ga naslednjič videla, kako Karli odpenja srajco, jo stiska za dojko in liže kot sladoled, sem mu zagrozila, da sem ju fotografirala in da bom Karlo javno osramotila. Nato sem mu nastavila ključek omarice. Ne vem, kaj se mu je pletlo po glavi. Morda je mislil, da so v omarici fotografije, morda, da bo v njej našel kaj, s čimer me bo lahko izsiljeval. Kdo bi vedel? Odločil se je poskusiti srečo; če je že našel ključ, se je v omarico splačalo pokukati. Ko je odrl vratca, se je nanj vsulo petsto tamponov. V tistem trenutku sem se prikazala še jaz in bruhnila v smeh, v rokah pa držala fotografije napol razgaljene Karle. Si morda to iskal? Raje daj vse tampone nazaj, če nočeš, da s Karlinimi joški prelepim oglasno desko. 

V prvih dveh letih na faksu ključev nisem puščala naokoli. V tretjem letniku pa sem spoznala Simona, ki se je zadeval s tabletami in prodajal drogo, mene pa je prevzelo vznemirjenje, ko me je nekoč prosil, naj skrijem nekaj trave v garderobno omarico in ključ pustim na majhnem parkirišču, v bližini kontejnerja za smeti. Droge me niso nikoli zanimale, niti poskusila jih nisem, toda skriti drogo v omarico, nekje nekomu pustiti ključ in ga pol ure znova pobrati na istem mestu je bila čisto druga zgodba. Bila sem za. Naslednje pol leta sem v omarici skrivala travo in vrečke s tabletkami ekstazija, ključ pa puščala zraven kontejnerja ali koša za smeti, ali oglasne deske, ali avtomata za kavo. Pravila so bila preprosta: takoj ko na dogovorjenem mestu pustim ključ, se poberem proč in ne čakam, da bi videla, kdo ga bo vzel. Ponj se vrnem pol ure ali uro pozneje, odvisno od dogovora; in ključ me je res vedno pričakal na dogovorjenem mestu, ne da bi se mi sanjalo, kdo ga je tam pustil. Vse do dne, ko sem se odločila ravnati po svoje. Skrila sem se za klopco, da bi izvedela več. Pa so me odkrili. Takoj. Pojma nimam, kako to, da so me videli. Vem le, da mi niso nikoli več zaupali. Tip, ki je ključ pobral, me zagotovo ni videl, in jaz zagotovo vem, da ga je prav on vrnil na isto mesto. On me že ni videl, prisežem. Očitno je nekdo vohunil za mano, jaz pa tega nisem opazila. Spomnim se, kako me je Simon čez en teden pustil in kako so tistega dne iz mene lile solze, pomešane s strahom – strahom, ki se nabere, ko več mesecev počneš stvari, za katere si nikoli ne bi mislila, da si jih zmožna.

 

Ko sem se zaposlila pri Roccu & Co. in spoznala Stefana, sem se spustila v novo avanturo. On je delal kot prodajalec, jaz kot računovodkinja. Vse se je začelo kot igra. Kadar je šef za teden dni odpotoval v tujino, mi je prepustil vse ključe. V razstavnem salonu so bili takrat na ogled štiri toyote, trije hyundaii in šest fordov. Pa tudi rdeč BMW 316 in mercedes-benz razreda E. Nikoli se nisem vozila ne z enim ne z drugim. S strankami namreč nikoli nisem šla na testne vožnje. Jaz sem samo vodila knjige, in ko je šel šef v London po rabljena vozila, sem prevzela skrb za ključe. Bilo je valentinovo. Stefan je bil samski in jaz prav tako. Strank od nikoder. Hladen in deževen dan. Vprašala sem ga, ali bi kavo, preden zapreva, in rekel je ja. Ko sva pila kavo, me je vprašal, ali bi skupaj skočila po pico, in rekla sem mu, da ne, da pa sem se spomnila nekaj drugega. Iskat sem šla ključe od mercedesa in mu jih vrgla na mizo, pod nos. Nato sem s stola vzela torbico in stopila proti avtomobilu. Ni mi takoj sledil. Ni ga premamilo. Ni ga vznemirilo. Ni ga zaščemelo, ni ga zmrazilo, kot kadar ti po hrbtu zdrsi kocka ledu. Po minuti ali dveh čakanja pred avtom, z ritjo na sovoznikovih vratih, sem ga le zagledala, kako stopa iz čajne kuhinje. Vprašal me je, ali ga zajebavam. Znaš voziti ali ne? Ničesar več ni pisnil. Sedel je v avto in ga previdno zapeljal iz garaže. Zaprl je garažna vrata in potem sva se odpeljala. Tisto noč sem v mercedesu, ki je dišal po novih sedežnih prevlekah in v katerem se je slišalo škrebljanje dežja po vetrobranu, najbrž doživela najboljši seks v življenju. Konica njegovega jezika je tavala po najobčutljivejših predelih mojega telesa. Želela sem si, da se ne bi nikdar ustavil. Želela sem, da mi pride, a počasi, res počasi. In potem je šel vame in mi z usti sesal dojko, meni pa je spet prišlo. To sva počela kar nekaj časa. Včasih sva vzela bmw, včasih alfo romeo, včasih nissana; zmeraj sva avto pripeljala nazaj in zmeraj sva vozila previdno. Za volanom je bil vedno on, jaz pa sem bila skoraj vedno na njem, razen kadar mi je glavo potisnil med stegna. Sčasoma je najina igra prešla v nekakšno navado, nazadnje sploh nisva več čakala, da šef odpotuje v tujino. Začela sem mu puščati ključe v žepu jakne, tudi kadar je bil šef v salonu. Nekega dne, ko sva se z avtom iz salona ustavila pred semaforjem v Msidi zraven šefovega avta in sem obrnila glavo, da bi pogledala voznika sosednjega avta, ta pa je ravnal enako in prav tako ošinil sovoznico v sosednjem avtu, se je Stefan malodane uscal, jaz pa bi skoraj bruhnila v smeh, a sem ostala mirna, da se ne bi zdela histerična. Naslednjega dne ni imelo prav nobenega smisla pojasnjevati šefu, da nisva oprasnila enega samega vozila; oba naju je odpustil in salon sva zapustila z roko v roki. Čez leto dni sva se poročila in Rocca povabila na poroko, a se na povabilo ni odzval.

 

Najbolj pogrešam najino deklico. Pravzaprav pogrešam samo njo in rekla bi, da me to še vedno nekoliko jezi. Nikakor ne pogrešam življenja s Stefanom, saj je postalo monotono: vedno sem morala jaz iz njega bezati besede, sprejemati odločitve, kam bomo šli na dopust, izbirati filme, ki smo jih gledali, razmišljati, kaj vse bi lahko še skuhala, vabiti prijatelje na obisk. On si ni želel drugega kot postati oče. In ko sem mu Bertho položila v naročje, me je prešinilo, da si nikoli nisem želela postati mama. Spet sem začela hoditi v službo, on pa je šel na porodniško. Vzgajal je Bertho in življenje se mu je vrtelo samo še okoli nje. Jaz pa sem še naprej hodila na delo, ki je postajalo vedno zahtevnejše, ter veliko potovala in sestankovala s privlačnimi in očarljivimi moškimi. 

Nekoč sem na poslovnem srečanju, ki ga je v Rimu organiziralo naše podjetje, spoznala Tullia. Tri dni sva razpravljala, kako bi se podjetje z novimi idejami in večjimi projekti razširilo in odprlo nove podružnice v različnih krajih. Zadnji večer sva prebila v hotelu na Campo de’ Fiori in odločila sem se, da mu pustim listek s svojim domačim naslovom in ključ. Ko je prispel moj taksi, je Tullio še spal. Rim sem zapustila v upanju, da me nekega dne poišče.

Čez tri mesece sva v naši dnevni sobi pila kavo. Ni mi povedal, da prihaja. Jaz pa mu nikoli nisem omenila, da sem poročena in da imam hčer. Ključ mu je razburkal domišljijo in pripotoval je ob prvi priliki. Bila je sobota in doma sem delala za računalnikom. Stefan se je šel vozit s tamalo. Sprva nisem bila presenečena, ko sem zaslišala ključ v vratih. Mislila sem, da je Stefan. Potem pa sem zaslišala neznan glas in se prestrašila. Vstala sem in šla preverit, kdo je. Ko sem ga zagledala, me je prevzelo enako vznemirjenje, kot obide človeka, ki komu nastavi ključ. Tullio. V roki ključ, vrata priprta. Povabila sem ga v dnevno sobo, kjer sva spila kavo, moje koleno se je dotikalo njegovega, njegova roka se je tu in tam odpočila na mojem krilu, moja ga je tu in tam pobožala po licu. 

Nekaj časa sem se nadvse trudila, da bi Stefanu pojasnila svoj položaj. Težko je razumeti, če nimaš domišljije. In tako Stefan ni nikoli razumel, zakaj sem ga štirikrat prevarala in zakaj je seks toliko boljši in zakaj je seks z njim kot poganjanje zarjavelega kolesa.

Tistega dne, ko sem za seboj še zadnjič zaprla vhodna vrata, ni bilo nikogar doma. Stefan se je šel vozit s tamalo in mi naročil, naj spakiram in se poberem, preden se vrne. Mala ni smela doživeti mojega odhoda. Narediti sceno ali prelivati solze ni imelo smisla; tako je bilo bolje za vse. In tako sem storila, kot mi je ukazal. Na kuhinjski mizi sem pustila listek s svojim novim naslovom in ključ z mačko na obesku, jasnim znamenjem, da je ključ namenjen Berthi, saj je Stefan alergičen na mačke, zaradi česar je Bertha nikoli ni mogla imeti. Mislila sem, da bo nekega dne razumela. Vendar se mi zdi, da ni nikoli razumela, zakaj sem ji ključ pustila na mizi – zdaj mineva že deseto leto – nikoli je ni premagala radovednost, da bi odkrila, kje živim, odprla vrata mojega novega stanovanja v St. Juliansu, si ogledala moje novo pohištvo, obleke, ki sem si jih ravno kupila na eBayu, knjige, cdje, hladilnik, poln sladic, dišeče brisače in 42-inčni televizor. Razen če ni ključa skril njen oče tistega dne, ko sem odšla, in ji ga ni nikoli izročil. Če je bilo tako, potem morda lahko še vedno upam, da ga bo nekoč našla in začutila, kako ji rdečica obliva lica in se ji tresejo prsti, nato pa jo nenadoma prevzameta nepotrpežljivost in želja, da bi izvedela, katera vrata ključ odklepa. 

 

Sinoči sem ključ dala Marku, medtem ko je popival v Café Olè, kamor včasih zahajam ob sobotah zvečer. Dolgo sva se pogovarjala in si pripovedovala neprijetne zgodbice iz otroštva. Mark še ni prebolel, da ga je žena pustila zaradi deset let mlajšega moškega. Preden sem odšla, sem mu dala košček papirja s svojim naslovom in ključ. Rekla sem mu, da me lahko pride obiskat, kadarkoli si želi, in mi pusti sporočilo, če me slučajno ne bo doma. Potem sem šla. Mislila sem, da bo stopil za menoj in me ozmerjal, češ da sem nora, mi vrgel ključ v obraz in užaljeno odšel. Pa ni. Rekla bi, da jih takoj zavoham, moške, ki jih ne odbije, da jim ženska, ki jo komaj poznajo, pusti ključ. Domov sem se vrnila ob enajstih. Prižgala sem televizor in pristavila kotliček za čaj. Komaj sem spila požirek, ko je v vratih zaškrtalo. Saj ne more že biti Mark, ne? Sandra, si doma? Ne, ni bil Mark. Sandra, lahko vstopim? Jasno, John, kar naprej, srce. Vse bi dal, da bi se lahko malo razdivjal, in komaj sem utegnila spiti čaj. Zofa ni ravno najudobnejša za tak grob seks. Bolje bi bilo, ko bi se povaljala po preprogi. A kaj, ko sploh ni bilo časa, da bi mu to predlagala. In pustila sem mu, da zdrsne vame, ne da bi sploh opazil, da mi še nogavic ni sezul, kar me vedno moti. 

Včeraj sem bila pač tako razpoložena. Ko sva končala, sem si v mikrovalovki pogrela čaj, njemu pa natočila kozarec portovca. Potem sva vajo ponovila v postelji, jovo na novo, ničesar drugega ni hotel poskusiti. Na povsem enak način. Meni eno in isto ni všeč. Paše mi malce ustvarjalnosti, malce nežnosti po grobem seksu. Takoj ko sva opravila, je zaspal, jaz pa sem še slišala, kako je ura odbila tri, potem pa ničesar več. 

John ni več tak, kot je bil. Dokler je še bil oženjen, dokler so mu oči posteklenele zaradi občutka krivde, me je še vzburjal. Zdaj nič več. Postal je preveč samozavesten. V njegovem sladostrastju je nekaj arogantnega, nekaj brezčutnega, kot pri vseh poražencih. In to me moti. Ključ sem mu pustila pred kakimi osmimi meseci, ko sva se spoznala v lokalu v bližini moje službe, zdel se mi je spodoben tip. Z ženo se je razšel pred kratkim. Prej mi je bil bolj všeč, zdel se mi je bolj ranljiv. Takrat je še vedno odkrival moje telo, kakor deček, ki spoznava nov playstation.

Zdajle še vedno spi, zato bom ključ svojega stanovanja vzela iz njegove denarnice in ga zamenjala s podobnim, ki pa ne odklepa mojih vrat. Ko bo naslednjič prišel in poskusil vstopiti v moje stanovanje, mu vrat ne bo uspelo odkleniti, jaz pa bom tiho kot miška in mu jih ne bom odprla. Pomislil bo, da sem zamenjala ključavnico in da ga nočem več videti, pa tudi, da sem nov ključ dala novemu moškemu, in upam, da bo dojel, da si mora poiskati nov ključ, ki pripada komu drugemu.

Medtem pa srkam kavo in razmišljam o Marku. Občutek imam, da pride danes zvečer. 

Prevod: Breda Biščak

O avtorju. Clare Azzopardi (1977) je  pisateljica, dramatičarka, avtorica slikanic za otroke in profesorica malteščine na malteški univerzi. Za pričujočo zbirko kratkih zgodb Imena, ki so jih pustile za seboj (2014) in za zbirko kratkih zgodb Zelena linija (2006) je prejela malteško nacionalno literarno nagrado. Leta 2015 je bila izbrana za enega izmed desetih novih evropskih pisateljskih … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Lopa na ludshottski gmajni

    Nikolai Duffy

    In pomisliš na besede, toliko besed, nekatere izrečene, druge ne, mnoge izrečene zgrešeno, pri čemer je vrzel med sinapsami in usti tako pogosto zapolnjena z napačnimi občutji, z napačnim naslovnikom, besede zaradi besed, kako izpadejo v knjigah, in vsa skozi leta zgrešena branja, tvoja nič manj kot kogakoli drugega.

  • Gravitacija

    Robert Kuret

    V sobi je dvanajst mož in vsi mi govorijo isto žalostno zgodbo. Oni niso žalostni. Oni vsi vejo, že dolgo. Oni so vsi spoznali. Hitreje od mene. Kako si potreboval toliko časa, se zdi, da me sprašujejo. Skoraj posmehljivo. Kaj si si mislil? 

  • Tudi jaz

    Nejc Rožman Ivančič

    Sedim na malem kartonastem kovčku, v katerega mi je Mamika spakirala zvezek, navadni svinčnik, nalivno pero, jopo, spodnje perilo, hlebec kruha, štiri pare klobas in Meda brez enega očesa. Oblečena sem v bluzo, ki mi jo je Mamika kupila za v šolo, v pulover, ki mi ga je spletla teta Lizika, v plašček in v lepe žametne hlače.

Izdelava: Pika vejica