Rdeča kapica in Ljudožerka

Rdeča kapica

Deklica je stopala po osameli poti, ki se je poglabljala v neznano. Noč je že legla nanjo in nudila dobro kritje bitjem temè. Veter se je podil skozi veje, kar je bilo na trenutke slišati kot zavijanje volkov.

Izza oblaka se je prikazala polna luna in v hipu je gozd oživel. Kot bi se zasledovalci nenadoma skrili med veje, njihove sence pa bi temu šele sledile. Listi dreves so tvorili nepričakovane vzorce, iz katerih so vznikale prikazni: velika telesa, grabljenje pošastnih rok, režeče se grimase …

Na glavi je nosila pleteno rdečo kapo, ki ji jo je bila spletla babica, v roki je krčevito držala sekirico. Ko je zopet zapihalo, se je znašla tik pod vejo, ki se je zlovešče zamajala nad njo. Dvignila je sekirico in zamahnila.

Nedaleč stran je skupina otrok stegovala roke ob gašperčku v azilnem domu. Zazrti so bili v jenjajoč plamen.

Ljudožerka

Deklica je žvečila, zazrta v svojo podobo na naslovnici časopisa. Na vrhu strani je stal velik rdeč napis POGREŠANA. Spodaj so bile navedene možne sledi, izjava pretresenega očeta, pričanja domnevnih očividcev: zmešnjava na šolskem dvorišču, bel kombi, sladkarije …

Ni še znala dobro brati, zato je do konca članka prišla zelo počasi. Medtem je mirno sedela za mizo, obdana z vonjem po zažganem človeškem mesu. 

V kaminu je ležal sprednji del ženskega trupla. Noge so molele ven na parket, notri pa je bila že dodobra prežgana glava, ki je zaradi možganov oddajala rahlo sladkast vonj po mošusu. Iz mesa je jedko puhtelo, na moč podobno pečenju na žaru, le zaradi krvi bolj kovinsko, bakreno.

Deklica je pogoltnila, vstala in skorajda omotično stopila do manjše kamre na koncu hodnika, pred katero je bilo več zmečkanih ovitkov čokolad. Odpahnila je zapah in čez nekaj trenutkov je ven pokukala deška glava. 

Ti je uspelo, Metka?

Je, Janko. Pojdiva zdaj.