Oči gospe Swoboda

Avgust Demšar

1

 

Stoji pred njo, posluša in ne verjame svojim ušesom. Ne, to ni res, kaj takega se ne dogaja, to je možno na televiziji, v resničnem življenju nikakor ne. Že res, da sta to včeraj ponoči storila Ed Harris in Madeleine Stowe v filmu, ki ga je gledal med dežurstvom, ampak ona sta tako ravnala, ker jima je besede in dejanja narekoval scenarij. Drugače zanesljivo ne bi. To se v resničnem življenju ne dogaja, saj je nenaravno, skregano z logiko in psihološko nemogoče. Človek se tako ne odziva, in pika. 

No, če do česa podobnega že pride – saj sama situacija, to je treba priznati, ni nemogoča, lahko se zgodi, seveda, v impulzu ali po nesreči, kakorkoli – je rešitev samo ena. Takoj je treba seči po telefonu, poklicati policijo, počakati na njen prihod, se medtem ničesar ne dotikati, jim pojasniti, kaj se je zgodilo in se soočiti s posledicami. S tem jo daleč najbolje odneseš. Vse, kar sledi, če tega ne storiš, vodi v neizogiben propad. Zanesljivo. Je kot dričanje po spolzki spirali kriminala, je vedno hujše pogrezanje v živo blato zapletov, prikrivanj, napak in laži. Dokler se v nekem trenutku človek ne zave, kaj je storil, in spozna, da je življenje zavozil do konca. Fucked up.

 

Problem je v tem, da še nikoli ni bil v zaporu. Še več, do zdaj v življenju ni storil še sploh ničesar nezakonitega. Zato ga je groza kriminalcev, med katere bo pahnjen, groza ga je, ker čuti, da je utrujen, da nima od kod črpati energije za privajanje na novo, ker ve, da ne bo imel moči upirati se šikaniranju paznikov, na smrt ga je strah nasilja, pretepanja, spolnega zlorabljanja, poniževanja in teptanja dostojanstva. Za to sranje bo pokasiral dvajset let, kar pomeni, da bo v zaporu umrl, kar dalje pomeni, da se je njegovo življenje pravkar izteklo, da je vse užitke, srečo in radosti že odživel ter ga čakajo samo še trpljenje, muke in bolečine. 

Ni še dolgo tega, ko se mu je ob približevanju abrahamu – malo zaradi let in nabranih izkušenj življenja, ki ga bolj ali manj le tepe, a vendar, malo pa kar tako – razodelo, kako je kljub vsemu življenje enkratno, edino, neponovljivo in minljivo. V bistvu gre za razsvetljenje, je pomislil in se razveselil. Zdaj ve, za kaj gre. Pred rojstvom ni ničesar in po smrti prav tako ne. Je samo trenutek, ki ga živiš. In morda je še naslednji in naslednji in tako dalje, čeprav človek nikoli ne ve, koliko mu jih je usojeno. Vsak trenutek je lahko zadnji, vsak čas lahko luč ugasne in vsega skupaj bo neizogibno konec. 

A ne, če zreš v iznakaženo truplo. Mrtvo telo leži v krvavi mlaki, ki se polni iz izvira med zmečkanim očesom, senci in brezoblično gmoto nečesa sluzastega, raztezajočega se po levi strani lasišča. Drugo, nepoškodovano mrtvečevo oko strmi vanj, kar moškega še bolj presune. Groze ob truplu ne more omiliti niti pogled na najlepše noge, kar jih je videl kdaj koli v življenju. Te se pnejo izza trupla, kakšnega pol metra stran od krvave gmote. Pogleda bi ne mogla biti bolj nasprotna in nezdružljiva, če bi na lepih gležnjih ne bilo kapelj krvi.

 

 

2

 

Stoji pred njo, posluša in ne verjame svojim ušesom. Ne, to ni res, kaj takega se ne dogaja, to je možno le na televiziji, v resničnem življenju nikakor ne. Zmeden je, ne ve, kaj se dogaja. Tu je že bil, to vse pozna, a vendar. Déjà vu, občutek že doživetega, obstaja, a zdaj ne gre za to. Nejevera nad njenimi besedami in takoj za tem pomislek, da je to možno le v fikciji, ga prepričata, da ni déjà vu, je le po naključju podobna situacija, v kateri se je znašel. Podobnost situacij je okej, to razume … ne pa tega drugega. Ne pa tega sranja. 

 

Tokrat ne zre v najlepše noge na svetu, ampak stoji pred žensko v vijoličasti togi. Tudi ona govori, drugače pa si podobi ne bi mogli biti bolj različni. Na eni strani popolna postava v beli, oprijeti obleki, ki bolj poudarja kot skriva, božanske noge in prsi, dolgi svetli lasje, filmsko izklesan obraz, popoln nos, izrazite ličnice, velike oči in čutno našobljene ustnice. Na drugi strani pa sračje gnezdo natupirane pričeske, tanka, ob robovih navzdol ukrivljena črta ust, kljukast nos, brezoblična toga in srepeč pogled oprezajoče kanje. In še ena razlika je. Pred predsednico sodnega senata mariborskega okrožnega sodišča ne leži truplo, ki bi s svojo krvjo omadeževalo njeno togo, ampak sedi sodni zapisnikar. Ob zapisnikarju in sodnici moški ozavesti še drugo v dvorani. Tu je še nekaj podobno srepečih pojav, prapor s slovensko zastavo v kotu, tožilska ekipa z nabitimi aktovkami na levi in njegov obupani zagovornik na desni. Čuti mrzlo kovino lisic na zapestjih, prisotnosti občinstva za seboj in vonj plečatih ramen pravosodnih paznikov, med katerima stoji.

 

A glas, ki ga sliši, ni pravi. Ne pripada neusmiljeni predsednici sodnega senata, ki na sodišču vodi najtežje primere, ampak je glas, ki sodi k lepim nogam.

»Bila je nesreča,« reče z jokajočim glasom.

Še nekaj ga moti. Ni samo glas, tudi izjava je nelogična. Če predsednica sodnega senata izjavljala, da je bila nesreča, potem on ne sme biti tukaj, sneti mu morajo lisice in ga nemudoma izpustiti. A žal ni tako preprosto.

Dvigne pogled in se zazre v velike, svetle oči. Solzne so.

»Bila je nesreča, res, moraš mi verjeti,« ponovi. »Prosim, pomagaj mi, nočem v zapor.«

Počasi prikima. Okej, nesreča. Najprej predelajmo to. In nato za trenutek, dolg le nekaj desetink sekunde, odplava.

»Halo! A si me slišal?« vpraša.

Zdrzne se in jo pogleda.

»Stori no kaj!«

Dvigne roke in se prisilil, da odmisli grozo ob navzočnosti krvavega trupla.

»Počasi,« reče, »kaj se je sploh zgodilo?«

»Kar naenkrat se je pojavil tukaj, stal je sredi sobe in me gledal, kako prihajam iz kopalnice. Dvignil je roko in me brez besede udaril in potem je ponovno zamahnil, da bi me udaril še enkrat, tokrat močneje, s pestjo. Želel me je ubiti. Bilo je grozljivo.«

»In ves čas ni rekel ničesar?«

»Rekel mi je prasica.«

»In potem si vzela kij?«

»Ne! Mislim, da. Mislim, ne vem, kaj sem vzela. Pograbila sem prvo reč, ki mi je prišla pod roko, zamižala in z njo zamahnila proti njemu. In potem še enkrat. In še enkrat. Ker, bilo me je strah, ker nisem vedela, kaj počnem, in … potem je naenkrat kar obležal in bil mrtev. Prosim, pomagaj mi, nočem v zapor.«

 

»In potem ste vi pograbili kij?« vpraša sodnica in ga pogleda.

»Da,« reče.

»In zakaj sploh imate doma kij?«

»Včasih sem si želel igrati bejzbol.«

»In ste ga udarili?«

»Da.«

»Samo enkrat?«

»Mmm, da, se mi zdi.«

»Kako zdaj, ste žrtev udarili enkrat ali večkrat?«

»Mislim, da enkrat.«

»To je moral biti pa močan udarec, da ste uspeli žrtvi na treh mestih prelomiti lobanjsko kost,« reče tožilec.

»Obtoženi je močan moški,« pojasni branilec.

Sodnica nestrpno pokima.

»In zakaj ste segli po kiju? Bi ne bilo dovolj, da bi ga, recimo, odrinili, se ubranili s pestmi?«

»Ker … ker se je tako nenadoma pojavil v mojem stanovanju, ker je z nožem v roki stopal proti meni in ker je bilo očitno, kaj namerava.«

»Ugovor,« poskoči tožilec, kot da je v napetem holivudskem trilerju, ne pa na zaspanem mariborskem sodišču, kar mu predsednica senata, morda ne s prav temi besedami, tudi pojasni.

»Vseeno,« odvrne tožilec, »bi rad dodal, da obtoženi ni mogel vedeti, kaj žrtev namerava.«

»Zdaj moram ugovarjati jaz,« se malo bolj previdno oglasi zagovornik, »to je moč precej dobro predvidevati. Obtoženi je v dnevni sobi svojega stanovanja zagledal moža ženske, s katero je imel razmerje in ki je pravkar odšla. Od ljubosumja razjarjeni mož je v njegovo stanovanje vstopil na silo, nepovabljen, v rokah je imel nož in stopal je proti mojemu klientu. Najverjetneje se z njim ni nameraval rokovati.«

»Vstopil na silo, ha!« skoči na noge tožilec in se že veseli. 

 

 

3

 

Gleda kaplje krvi na gležnjih in pomisli, da je prav na tem mestu pred manj kot uro božal in poljubljal njeno gladko, porjavelo kožo. In potem pomisli, da je nagnusne tujke treba čimprej zbrisati z nečesa tako popolnega. In nato se opomni, da tega ne smeta storiti, vsaj ne do prihoda policije. Sliši njene prošnje, naj ji pomaga, a jih presliši. Saj nihče noče v zapor, pomisli.

 »Poklicati morava policijo,« reče. 

 »Ne!« zavpije ona, »ne smeva poklicati policije.«

»Kako?«

»Ne moreva si privoščiti, da bi poklicala policijo.«

»Ne razumeš. Tu ni vprašanje, kaj si lahko privoščiva in česa ne.«

»Ja, pa je. Ti ne razumeš. Pomisli, kako bo videti. Moj mož je naju – ljubimca – zalotil tukaj, pri tebi doma. Nihče nama ne bo verjel, da je vstopil ravno takrat, ko si ti skočil po cigarete in sem bila sama, da me je brez besed napadel in sem se mu morala ubraniti. Ker vhodna vrata niso vlomljena, bodo sklepali, da sva mu odprla in ga spustila noter, torej naju ni mogel presenetiti.«

»Saj veš, da ne zaklepam, kadar skočim po čike.«

»Ja, jaz vem, policija pa ne. Če jim boš to rekel, se ti bodo režali, tvojo laž pa izkoristili kot dokaz krivde.«

»Ampak ti si bila vendar sama, ko je prišel. To lahko priseževa.«

»Ne bodi naiven, lepo te prosim. Kdo nama bo pa verjel. Ne, bodo rekli, tukaj sta bila oba, pozvonilo je, spustila sta ga noter, zalotil vaju je v ljubezenskem gnezdu, prišlo je do prepira, bila sta dva proti enemu. Lotila sta se ga s kijem in zdaj nam to prodajata kot samoobrambo. Tako bodo sklepali in tega jim niti ne bo moč zameriti. To,« pokaže na moževo razklano lobanjo, »ne bo izgledalo kot obramba, niti kot – kako že – prekoračen silobran, ampak kot umor.«

»Ne, če jim poveva po resnici, potem nama bodo morali verjeti.«

»Ah, daj no, ne bodi naiven. Poglej me. Kaj vidiš?«

»Vidim …«

»Ja, ti. Kaj pa misliš, da bodo videli oni? Od moža dvajset let mlajšo ženo, blondinko. In v tebi? Pohlepnega ljubimca brez prebite pare.«

»Ne moreš tako gledati.«

»O, pa lahko. In moram. In kaj bo za njih on?« Z brado sune proti truplu. »Ne debel prasec, kar je bil, ampak prevaran, umorjen milijonar.«

»Ko tako poveš, zveni grozno. Ampak saj tega ne misliš, a ne?«

»Ne mislim – česa?«

»Milijonar in to.«

»Enajst celih osem milijona evrov v preteklem knjigovodskem letu. Kako bi pa ti to imenoval?«

»Toliko? Tega nisem vedel. Avto, pa hiša, pa to že, ampak …«

»Seveda nisi vedel, saj o tem nisva govorila. Zato, prosim, nehaj fantazirat, kako boš pojasnjeval policiji.«

Nekaj časa je tiho in razmišlja.

»Ne,« ponovno reče.

»Kaj, ne?«

»Ne vem točno, kaj, ampak tega, na kar namiguješ, ne moreva storiti.«

»Ti si torej želiš, da me obsodijo na dvajset let zapora in naju za zmeraj ločijo? Si želiš, da je v tem trenutku konec mojega življenja, konec med nama, da ostaneš sam, obsojen na svojo službo, z vsemi morami, ki te tlačijo, da …«

»Seveda ne, ampak …«

»Nič ampak. Pomisli. Ali pokličeš policijo in je v tem trenutku vsega konec ali pa …«

»Ali pa … kaj?«

»Ali pa to urediva. Samo trupla se morava znebiti. To je vse. Nato se za kakšno leto potuhneva, da se zadeva poleže. In potem odkrito zaživiva skupaj. Brez skrbi, jaz – in ti seveda z menoj – bom znala premoženje bolje uživati od njega, ki je samo delal in grabil.«

Dvigne roko, poskuša jo zaustaviti, a brez uspeha.

»V službo ti ne bo treba nikoli več. Preselila se bova v Švico, ob ženevskem jezeru je pred kratkim kupil penthouse. Omislila si bova športnega BMW-ja in z njim potovala po svetu. Azurna obala, Toskana. Kaj praviš? Ampak, pustiva to za pozneje, najprej morava rešiti tole.« 

 

 

4

 

V glavi se mu vrti od pogovora in tega, kam zavija, a vendar. Okej, Švica, BMW in podobno ga v tem trenutku še ne gane, tisto, kar je navrgla pred tem, pa toliko bolj. V službo ti ne bo treba nikoli več, je rekla. No, to je pa nekaj drugega. Tukaj je zadela v živo. 

Saj ne, da bi imel pretirano visoke cilje, zahteval ne vem kaj, ne, želi si le normalnega življenja. Zdaj zdaj bo star petdeset let. Petindvajset let od konca študija, ko je mislil, da pred njim leži ves svet, se on še vedno trudi, bori, zaletava, upa in čaka. Pa nič. Zdaj, ko bi počasi že lahko ubiral sadove zrelih let, še vedno životari v najeti luknji, vozi šestnajst let stare gare, je brez družine, brez vsega, ustvaril si ni ničesar in v razmerah, v katere se pogreza njegova država, ni obetov, da si kdaj koli bo. Že zdavnaj je zgubil upanje, da se bo dokopal do dostojne službe, osnovnega pogoja za normalno življenje. Saj ne želi ničesar neuresničljivega, le to bi rad počel, za kar se je šolal. Bo res do smrti obsojen na životarjenje? Je res preklet?

Ob črnih mislih je zavest, da je ona edina luč v vedno bolj temnem tunelu njegovega življenja, še toliko močnejša.

 

»Zaposleni?« vpraša tožilec.

»Da,« prikima.

»Kje?«

»V domu za ostarele v kraju St. Veit pri Gradcu.« 

»Dnevna migracija?« 

»Kako?«

»Če se vozite v Avstrijo vsak dan ali tam tudi bivate?«

»Mmm, no, da, delno. Imamo neke vrste ruski turnus,« pojasni. »Načeloma da, vozim se na delo, stanujem pa v Mariboru.«

»Po stroki ste diplomirani profesor fizike in matematike.«

Tišina.

»Da?« nestrpno reče tožilec.

»Nisem vedel, da je na to treba odgovoriti.«

»Tudi prav. Kakšno delo opravljate v domu za ostarele?«

»Negovalec dva, nega nepokretnih oseb.«

»Hm, ni ravno vaša stroka. Ste z delom zadovoljni?«

»Oprostite, kakšno vprašanje pa je to?« se oglasi zagovornik.

»Ugotoviti želim, kakšni motivi bi lahko vodili obtoženega,« pojasni tožilec.

 

 

5

 

»Prav imaš, pustiva penthouse v Švici za pozneje,« reče.

»Da, saj pravim. Najprej morava rešiti tole,« se strinja in pokima proti truplu. »Mi boš torej pomagal?«

Njegov ne je tokrat komaj slišen. Vedno bolj je neodločen in razpet. Želi, da bi truplo izginilo, da bi ga ne bilo, da bi se vse skupaj razblinilo kot grda nočna mora. Zapre oči. Žal razmrcvarjeno truplo prevaranega moža ne izgine, ampak se mu pridruži pogled na še eno smrt. Slika z zadnje, naporne nočne izmene. Tamkajšnje podobe ga spremljajo večkrat, a nikoli ne tako intenzivno in moteče kot zdaj. Deloma se je v letih nanje navadil, oziroma vsaj razume, od kod izvirajo. Razlaganje skrivnosti naravnega sveta skupinam radovednih srednješolcev na fizikalnih taborih v osrčju pohorskih gozdov, kar si je predstavljal, da bo počel v življenju, ni primerljivo z nočnimi dežurstvi na nepokretnem oddelku doma za ostarele v kraju St. Veit pri Gradcu, pa najsi bo ta na še tako visokem nivoju. 

Na srečo se je z njenim prihodom tudi to obrnilo na glavo. Zadnje leto, odkar sta se srečala in se zapletla v razmerje, mu trenutki z njo nadomeščajo ne samo duhamorne podobe naporne službe, ampak še marsikaj drugega. Zdaj pa so se neprijetne slike vrnile močneje kot kdaj koli prej. 

 

Ura je dve ponoči, celoten dom je zavit v tišino, le tu in tam jo pretrgajo kakšen oddaljen zvok zvonca in osamljeni stoki iz dementnega nadstropja. Pogledal je film in zdaj je na rednem obhodu po oddelku. Nihče ni klical, a vseeno gre skozi sobe. Noč bi lahko prespal, tako kot to počno drugi, in včasih jo tudi je, a ne zadnje čase, zdaj si tega več ne upa. Plača je tukaj, tudi zaradi težavnosti dela, več kot solidna, a delodajalec je pasji. Za nevestnost letiš takoj. 

Obhodi voziček s posteljnino in plenicami ter začne pogledovati po sobah. Ko se približa eni od postelj, ga pritegne komaj zaznaven zelenkast sij, ki seva iz drobnega telesa. Dotakne se starkinega čela. Ledeno mrzlo je, čeprav je v prostoru predpisanih enaindvajset stopinj. Tako, pomisli, pa se je tudi devetdesetletna gospa Swoboda posušila do konca in odšla. Pritisne na zvonec, pokliče na recepcijo in čez slabo uro, ko dežurni zdravnik odide, začne s pripravo trupla. Ko poskuša drobno telo izviti iz spalne srajce in odstraniti plenico za dostojnejše zadnje slovo, gospa Swoboda stegne svojo koščeno dlan in se s kovinskim prijemom policijskih lisic ovije okrog njegovega zapestja. Dvigne se in se zavrta vanj s svojimi mrtvimi očmi. V grozi zakriči in se začne trgati iz njenega ledenega objema.

 

V naslednjem trenutku do kože premočen sedi na postelji, globoko diha in poskuša ugotoviti, kam je izginilo truplo gospe Swoboda. Otre si čelo, na katero se mu lepijo lasje. Ozre se okoli sebe. Vse je svetlo, belo in dišeče. Rjuhe so gladke, svilnate. Hiša je stara, a prenovljena, polkna so sveže prebeljena, pohištvo je starinsko, velika ura na steni tiktaka, na nočni omarici stoji kristalna posoda s sadjem. Banane, grozdje, ananas. Ob sebi zagleda njeno krasno telo. Delno zavita v rjuho mirno spi. Zlati lasje se bohotijo na blazini, ramena se enakomerno dvigajo in spuščajo, zagorela noga izpod rjuhe izzivalno sili proti njemu. Ura je deset, skozi okno prodirata v sobo sonce in petje škržatov. Ob robu okna se v vetrcu pozibava vrh ciprese, ostalo zapolnjuje modrina mediteranskega neba in tanka črta morske sinjine. Ne ve, kje se nahaja, a zdi se mu, da je nekaj azurnega ali toskanskega. Morda pa je Capri, pomisli, čeprav ne ve natanko, kaj to je. Saj je vseeno. Je nekaj, kar zveni kot čisti užitek.

Pomirjen je. Bile so le sanje, more nečesa, kar sodi drugam, v neko drugo življenje. Nekaj, kar je za zmeraj pustil za seboj. Smrad lizola je izginil. Nadomestila sta ga vonj rožmarina, sivke in svežina morskega zraka. Ah, nič, zavlekel se bo med rjuhe in še malo podremal, uspavan od obeta tega, kar ga čaka, ko bosta pozneje, okrog poldneva ali celo še pozneje, vstala. Kratka vožnja z odprto streho – ni si mislil, da se človek tako hitro navadi na uživaško vožnjo – do kavarne na robu morja na dva velika kozarca naravnega pomarančnega soka pred obilnim zajtrkom.

 

»Kakšne možnosti pa sploh imava?« vpraša. Njegov glas je spremenjen in ona začuti, da se v njem nekaj krha. Prej je bil neomajen, zdaj vedno bolj neodločen. Razliko zaznava tudi sam. Počasi leze v njega zavest, da ji mora biti hvaležen. Ne le za ljubezen, ki jo je zbudila v njem, niti ne toliko za njeno telo, na katero, roko na srce, komaj čaka in hrepeni po njem ter se ga veseli kot otrok igrače, ampak za nekaj precej bolj pomembnega. Njena prisotnost mu nudi možnost pozabe. Kot droga je, v katere omamo se zateka. V njenem objemu uspešno raztaplja moreče podobe svojega životarjenja.

 

Ona odgovori malenkost prehitro, a on tega ne opazi, tudi zaradi silovitosti, s katero ga ponovno udarijo moreče podobe. Spet postava po hodniku oddelka za nepokretne starčke in vonja jedko medicinsko razkužilo.

»A me ti sploh poslušaš?« reče. Njen glas je nestrpen, ne pa paničen.

»Hmm, da, seveda.«

»Poglej, za najino zvezo ne ve nihče, saj sva se dobivala izključno tukaj, pri tebi. Kako je izvedel moj mož, nimam pojma, moral me je zasledovati ali kaj takega. Da bi najel nekoga, ki bi vohunil za menoj, ni verjetno, za kaj takega ne bi trošil denarja. Torej njega nikakor ne morejo povezati s teboj. Nikoli in pod nobenim pogojem. Zato tudi ni nobene možnosti, da bi prišli do tega stanovanja. Policija se do prizorišča umora ne more dokopati, kar je ogromen plus za naju.«

»Kakšnega umora?«

»Nesreče. Obstaja pa zato cel kup ljudi, ki ga niso marali. Bil je osoren, neprizanesljiv, grob, izkoriščevalski. Motivov, kolikor hočeš.«

Gleda jo in premleva njene besede.

»Ali pa so ga ugrabili,« reče z zanosom. »In ga ubili, preden bi zanj zahtevali odkupnino. Kar je možno, saj ni bil karakter, ki bi mirno gledal, kako se pred njim pogajajo o odkupnini. Zadevo bi poskušal urediti sam, tudi za ceno lastne varnosti. Da je to možno glede na njegov značaj, v to jih bom že prepričala.«

»Kaj pa vem,« reče čez čas.

»Ah, daj no,« zasika. In nato precej bolj umirjeno ponovi: »lepo te prosim, pomagaj mi, nočem v zapor.«

 

 

6

 

»In kaj ste storili potem?« zanima sodnico.

»Njegovo truplo sem zavil v dve črni vreči za smeti in povezal z vrvjo. Odnesel sem ga v avtomobil in odpeljal do odlagališča komunalnih odpadkov na Pobrežju, kjer sem ga odvrgel.«

»In to ste storili sami?«

»Da.«

»Kje je bila tačas vaša ljubimka?«

»Najverjetneje doma, od mene se je odpeljala pol ure pred prihodom njenega moža.«

»In pravite, da o tem, kar se je zgodilo, ne ve nič?«

»Da, o njegovem obisku, najinem prepiru in tem, kar je sledilo, ne ve nič.«

»In kje je nož, ki ga je glede na vaše zatrjevanje umorjeni imel v roki?«

»Mmm, nekje po poti se je moral izgubiti.«

»A, izgubiti,« pomenljivo ponovi tožilec.

 

Z mislijo na vožnjo do kavarne na robu morja je očitno zaspal in zdaj ga iz spanca predrami zvok hišnega zvonca. Odpre oči. Bele rjuhe so izginile, namesto vonja po rožmarinu in sivki ga pričaka pogled na sivo fasado socialnega bloka na drugi strani ceste. Vstane in odide proti vhodnim vratom. Ko preči dnevno sobo, se nagonsko ozre na preprogo in preveri, če je spregledal kakšen krvav madež. Seveda ga ni, drgnil je kot nor, sicer pa preproge tako in tako ne bo nikoli nihče pregledoval. Odpre vrata in na pragu zagleda moškega v usnjenem suknjiču, za njim uniformiranega policista in žensko ter moškega s torbama. Moški v suknjiču mu pod nos pomoli kriminalistično izkaznico. Uro za tem kriminalisti do milimetra natanko označijo, kje na preprogi se je raztezal krvavi madež, ki ga je želel nekdo amatersko izprati z navadnim čistilom za ročno pomivanje posode.

 

 

7

 

Stoji pred njo, posluša in ne verjame svojim ušesom. Ne, to ni res, kaj takega se ne dogaja, to je možno le na televiziji, v resničnem življenju nikakor ne. Najprej je tu najbolj šokantno – truplo samo po sebi. Mrtvo človeško bitje. Če to ni od starosti umrli dedek, v katerega obličje strmi ob odprti krsti in katerega smrt so tako in tako pričakovali, ampak debel neznanec na tleh dnevne sobe, je že sama smrt precej grozljiva. Nato je tu konkretna podoba nasilja. Kot lubenica razklana glava, na več mestih počena lobanja, pretrgane žile, luža krvi, zasušeni lasje, zlepljeni z možgani, s krvjo zalit uhelj in mrtvo bolščavo oko. In nato najbolj kruto: spoznanje, da je mrtvec na preprogi njegove dnevne sobe več milijonov težak mož ljubimke, ki stoji na drugi strani trupla in menca s svojimi čudovitimi koleni. Policijski inšpektorji si lahko obliznejo prste. Morilsko orožje, krvav kij, kipeč od genskih sledi, dobijo za nameček. In tu so še rjuhe v spalnici, pomečkane od ljubezenske telovadbe, prepojene od njegovega semena, ki se nahaja povsod po postelji in tudi globoko v vagini ženske umorjenega moža. Motiv, sredstvo in priložnost kot na pladnju. 

Nato ponovno zasliši njene besede. »Bila je nesreča, res, moraš mi verjeti. Prosim, pomagaj mi, nočem v zapor.«

 

Baje se človeku v trenutku pred smrtjo odvrti celotno življenje. Glede na kompleksnost življenja bo to prej nekakšen sočasen uvid kot pa zaporedni niz dogodkov. Kakorkoli že, zanesljivo tega ne ve nihče. 

Ve pa on nekaj drugega. Ve, da se človeku v trenutku, ko ga življenje postavi pred grozljivo preizkušnjo, pred očmi odvijejo vse opcije in se preigrajo vsi možni scenariji posledic njegove odločitve. Vse to se resnično zgodi v delčku sekunde, kar je pravkar izkusil na lastni koži. 

V trenutku, ko se je s kupljeno škatlico cigaret vrnil v svoje stanovanje, zagledal krvavo truplo na tleh dnevne sobe, videl krvav kij v rokah svoje ljubimke, kri na njenih nogah in dojel njeno prošnjo, je podoživel vse. Zagledal je kljukast nos predsednice sodnega senata, ki mu sodi za naklepni umor in prikrivanje. Začutil je hladno kovino lisic na zapestjih in vonj potu pravosodnega policista. Zaslišal je tožilčevo vprašanje ali je zadovoljen s službo in odvetnikov medli ugovor. Na sebi je začutil posmehljive poglede kriminalistov, ko jim razlaga izmišljeno zgodbo, in svojo nemoč nad dokazi v forenzičnih poročilih. Kot nekakšen neprizadet zunanji opazovalec se je videl, kako vleče truplo, zavito v črne vreče, v dvigalo, ga tlači v prtljažnik avtomobila in opreza po parkirišču. S pogledom je spremljal truplo, ki pada na kupe komunalnih odpadkov, se kotali med njimi in izgine pod velikima modrima vrečama. Zavonjal je smrad odlagališča. Videl je člane sodnega senata in slišal izrek kazni. Začutil je ledeni hlad, ki ga prešine po celem telesu, ko dojame besede petindvajset let zapora. In potem barva privida iz temno vijoličaste preskoči v sinje modro. Pritisk v glavi popusti, zamenja ga občutek miru, zadovoljstva, izpolnjenosti, užitka in sreče. Začuti piš vetra v laseh, rezek zvok motorja kabrioleta ter svež vonj morja. Zagleda gladek asfalt, ki izginja pod temno modrim avtomobilskim pokrovom, kamnite obcestne kamne, ki švigajo mimo, v rokah pa začuti mehko, kompaktno krmilo. Nato se stemni, modrina izgine, namesto nje pa zagleda udrta lica in mrtve oči gospe Swoboda ter zavonja jedek vonj razkužila. Smrad človeških iztrebkov se mu meša s petjem škržatov, modrina se vrne, po ustih se mu razleze okus svežega pomarančnega soka. In potem gre vedno hitreje. Zagleda črno za nohti kriminalista, ki mu pod nos moli izkaznico, se prebudi v postelji z belimi rjuhami, vonjem po sivki in blaženim občutkom, da se je za vedno rešil duhamorne službe. Neizmerno uživa v zavesti, da je odrešen pehanja za vsakdanjo eksistenco, istočasno pa na naslovnici Slovenskih novic zagleda svojo sliko ter naslov Moril iz ljubosumja in pohlepa. Umakne pogled in glavo zarine v dišeče oprsje ter ga začne nežno poljubljati. 

»Stori no kaj!« reče in ga vrže nazaj v realnost.

 

Počasi dvigne pogled in se zastrmi v njene zelene oči. Nekaj časa jo gleda, nato vzdihne, počasi prikima, se obrne in odide v predsobo. Ustavi se pred vrati vzidane omare, v kateri hrani čistila, metle, sesalnik za prah, vrvi in velike črne vreče za smeti. Levo od omare je garderobna polica. Na njej stoji telefon. Črn bakelitni aparat z okroglo številčnico. Delujoči telefon je del opreme stanovanja in najemodajalec vseskozi poudarja, da je nanj treba posebej paziti. Moški stoji med omaro in telefonom ter gleda v zid. Na levi čuti težo bakelitne telefonske slušalke, na desni patino medeninaste kljuke garderobne omare, dveh predmetov, ki odločata o njegovem nadaljnjem življenju. Domisli se šale o miši, ki z britvico na vratu premika glavo levo in desno: ni šunke, ni sira, ni šunke, ni sira, ni šunke, ni sira.

Nato zavzdihne, pomenca, se še enkrat zazre v mrtve oči gospe Swoboda in stori korak, za katerega v istem trenutku ve, da ga bo obžaloval do konca življenja.

O avtorju. Avgust Demšar je mariborski pisatelj, ki piše izključno detektivske zgodbe. V letih 2007–2012 je ustvaril enega prvih slovenskih cikličnih detektivskih opusov, šest romanov s skupnim imenom primeri inšpektorja Vrenka. S sedmim romanom z naslovom Miloš (2013) je nadaljeval serijo klasičnih detektivskih zgodb tipa kdo je storilec, obenem pa namesto uveljavljenih uvedel nove […]

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Dolg

    Mirjam Gostinčar

    Michel je leto, dve starejši od mene. Končal je nižjo strojno, poklicno menda, zato dela kot nekakšen tehnik. Na železniški postaji riše načrte, tako mi je razložil. Me sploh ne zanima. V bistvu mi ni preveč všeč, všeč mi je v glavnem to, da sem jaz njemu. Kadar pa sva sama, zna biti prijetno, ker se dobro poljublja. Peljem ga na obisk presenečenja k očetu, ker se mi zdi, da mu to dolgujem.

  • Do prvega diha

    Leonora Flis

    Kreta. Tokrat je bilo neizbežno, krvavo potrebno. Pred nekaj meseci mi je telo dobesedno odpovedalo. Pojasnil je več, predvsem pa gre za seštevek več faktorjev. Ko se zgodi takšen izpad funkcij, ti ne preostane drugega, kot da miruješ. Vse postane napor. Že nekaj stopnic ti popolnoma vzame sapo. Moti te vse, ptičje žvrgolenje se spremeni v nekaj, kar je podobno nevzdržnemu piskanju neposredno v uho. Vse je potencirano, prenabito, prenapeto.

  • Mokre sanje

    Arjan Pregl

    Vsak dan, v vsakem pogledu je bil bolj prehlajen. In prepoten. Tako je naneslo, da so se mu hlačnice na pižami zavihale do kolen. Šlo je za precej običajen pojav in zato je velikokrat ležal z razgaljenimi meči.