O neki opombi v zapiskih s predavanj o staroindijski književnosti 

Martin Justin

Iz kuhinje je prihajal vonj po mareličnih cmokih. Zeleno-modra zavesa, bolj brezoblična velika krpa blaga kot karkoli drugega, edina pregrada med majhnim prostorom s štedilnikom, pečico in dvema hladilnikoma, enim visokim in elegantnim, zaradi vseh namazov, sirov in dišečih salam zanimivim predvsem zjutraj, drugim pritlikavim pod pultom, zanimivim po kosilu zaradi zamrzovalnega predala s sladoledom, skupaj pa edinim (dvojnim) razlogom za prestop tiste neprijetne in grobe zavese, ki je bila med kuhanjem vedno zaprta, saj je edina ločevala kuhinjo in dnevno sobo, zdaj pa je, nanizana v neenakomerne gube visela v kotu, puščala, da vonj prosto prestopi sicer tako strogo zavarovani prag in zaveje v druge prostore, nad okroglo mizo, pogrnjeno s prtom, ki bi ga bilo morda dobro zamenjati, da se ne bo med kosilom umazal, polil z juho, ušlo z žlice nepazljivega otroka, ali popackal s kapljicami masti, v katero je namočena pečenka, pa naprej, pod strop, kjer se je pomešal z mnogo bolj vztrajnim, kiselkastim vojnim pražene čebule, ki daje zgago, se nato spustil nazaj dol, podrgnil ob deko, prekrito čez mehko površino pisanega kavča, ki jo je treba zaščititi z domačno, staro in neprivlačno deko, zdaj še nagubano in potegnjeno izza roba, za katerega bi morala biti zatlačena, tako napeta, da bi lahko odbila celo vonj po mareličnih cmokih, pomešan s tistim po praženi čebuli in svežem, še ne zamazanem prtu, utrujeni zavesi in skrivnostih v dveh hladilnikih, vonj, ki je zdaj, kot so to sicer cel dan počele muhe, zmedene zaradi steklene optične prevare ali skrivnostnega vrtinčenja zraka, nekajkrat trknil ob okno, dokler ni našel odprtih steklenih vrat in pobegnil ven, za razliko od muh, ki so raje potovale v obratno smer, ostajale notri in si delale nikoli videna gnezda ali pa popolnoma ohranjene, kot da bodo pod radovednimi prsti vsak hip ponovno oživele, umirale v zaprašenih kotih, v obeh primerih pa to storile ponoči, na svoj prikrit mušji način kovanja težko doumljivih zarot proti človeku, ki jih lahko prepreči le težek zvitek dišečega časopisnega papirja ali pa še raje slabo opran kozarec in umazana krpa, prisilna evakuacija na zadnjo teraso, sicer bližjo cesti, a bolj notranjo, brez tlakovanih stopnic do garaže in vhodnih vrat, teraso, kjer so se zadnji utrinki vonja po mareličnih cmokih razgubljali med nagubanimi listi trte, nekaterimi sijoče zelenimi, drugimi, ki so nakazovali na neko usodno bolezen; nekaterimi, ki so stegovali nežne poganjke proti večernemu soncu, ko se je to spuščalo za drevesi na drugi strani travnika, spet drugimi, ki jih bo treba kmalu obrezati, v upanju, da bodo grozdi bolj obilni, da se celo morebitna bolezen ne bo izkazala za tako usodno, kot jo napovedujejo tisti bolj neenakomerno nagubani, temnejši in hrapavi listi, padajoči, kot da jih niti zelene vitice, v tesnih spiralah ovite okoli prekel, ne morejo več držati pokonci in jih bodo zdaj zdaj spustile, čeprav same delujejo tako vitalno in neukrotljivo živo, osvajajoče lesene prekle in kovinske stebre od enega konca terase do drugega, ki se je odpiral proti vrtu, s podolgovatimi, nepravilnimi kosi zemlje in gredico z jagodami, predvsem pa velikim grmom malin, zaprtim svetom brenčanja, gomazenja mravelj in gostega vejevja, posutega z listjem in izmuzljivimi rdečkastimi grudicami, postavljenimi v najrazličnejše konstelacije, ki se spreminjajo s pogledom, ko se ta premika okoli grma, in rokami, ko te odmikajo veje, da bi lahko segle do malin v bodeči notranjosti ali pa preverile, da še kakšna ne visi pod temi listi in pri tem vedno odkrivale nove pobliske rožnate, ene manjše, bolj sladke, a izmuzljive med nerodnimi prsti, in druge, večje, bolj blede in puste, ki pa rade zdrknejo s peclja in tako hitro končajo v plastični posodici, nekoč polni skute, zdaj pa malin, nekoč sedeči na vrhnji polici večjega, elegantnega hladilnika, zdaj pa čepeči na zemljatih tleh ob otroku, prav tako čepečem na tleh ob malinovem grmičevju, čepečem v zamaknjenosti, s prstom v vlažnih in nenavadno glasih ustih, podobno glasnih in vlažnih, kot ko se v njim med zobmi drobi trd bonbon, le da tokratna vlaga in zvok drobnih, peščenih delcev nista bila sladka, le bila sta, ne dobra, ne zares slaba in dovolj zanimiva, da bi prsti v usta kmalu prinesli nov zalogaj hladno-vlažnega drobljenja, če jih ne bi ustavila druga roka, roka babice, ki je sicer prišla po plastično posodico in povedat, da so cmoki, juha in pečenka gotovi, prt zamenjan in krožniki pripravljeni, a je namesto tega videla prste in zanjo ne preveč zanimiva, zgolj z blatom zamazana usteca, ki jih je zdaj poskušala z drugo roko razpreti, iz njih izbezati zemljo, a namesto te v njih našla vso vesolje nič zmanjšanih razsežnosti, v katerem je bila vsaka stvar neskončno stvari, saj jo je babica lahko razločno videla z vseh točk vesolja: ostarelega moškega, ki je strmel v točko med stopnicami in se čudil; to točko in vse, kar se je zrcalilo v njej, vključno z babico in otrokom; obrabljen angleški prevod iz sanskrta in vse s svinčnikom narejene opombe za njegovimi mehkimi platnicami; granitne kocke na ulicah glavnega mesta; družino pred televizorjem; vse televizijske programe, ki bi jih lahko deklica z daljincem v roki izbrala, naenkrat; sobne rastline neke dvajsetletnice; vse rdeče cvetove na vseh balkonih enega stanovanjskega bloka; kavni madež na steni in razbito skodelico na tleh pod njim; desetevrski bankovec na pultu trgovine z oblekami; skupino na delavnici kreativnega pisanja in vse besede, hkrati nastajajoče pod njihovimi kuliji, svinčniki in peresi; prste, ki drsijo po svetlečih se ekranih; naslov političnega članka na enem teh telefonov; vse telefone, ki snemajo obraze pred sabo, a nobeden ne snema njenega; neskončne obraze, ki so se postavljali pred njo kot pred kamero; mladega moškega, ki je zaprepadeno iskal sredinsko stran neke knjige; obrabljeno blago na kavču; zlat prstan, shranjen v leseni škatlici v omari na podstrešju; pljuskanje morja ob betonski pomol; nož, ki je ravno zarezal v blazinico na prstu; vsa drevesa v nekem gozdu, njihove korenine in micelij, razraščen med njimi; ljudi, ki se stiskajo v temi tovornjaka; gledališko predstavo nekaj trenutkom pred aplavzom; vse romane Virginije Woolf, zložene po abecednem redu naslovov; izgubljene Aristotelove dialoge in apokrifna poglavja iz Diogena Laertskega; vodo, ki kipi prek roba lonca z mareličnimi cmoki; vodo, ki jo je prebudila iz neskončnega občudovanja, neskončne žalosti, ki jo je obhajala, in jo spomnila, da je pozabila ugasniti štedilnik pod loncem s cmoki, jo spomnila na kosilo, ki čaka pripravljeno samo še na to, da obriše umazana usteca svojega vnuka, kar je res storila in ga poslala v kopalnico umit roke, mu nežno zapovedala, naj potem takoj sede za mizo. Potem šla na drugo teraso in k kosilu poklicala še dedka, ki je nekaj brkljal v baraki za hišo.

O avtorju. Martin Justin (1998) je kot mnogo drugih študent filozofije in primerjalne književnosti. Piše literarne in filmske kritike, eseje in zgodbe, rad ima večino napisanega v prozi, poezije pa se malo boji. Ko ne bere, tipka ali spi, živi prav običajno: lahko ga celo srečate, ko se sprehajate po Ljubljani. Morda vas bo grdo pogledal, a … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Srečko

    Vesela Ljahova

    Toda moral je priznati, da je kljub temu srečko. Preživel je zimo, ki se je bližala koncu, prejšnjo noč pa si je priskrbel naročje trsk, ki jih je zakuril pred spanjem.

  • Rojstni dan spodletelega revolucionarja

    Etgar Keret

    Nekoč je živel bogat moški. Zelo bogat. Preveč bogat, so rekli nekateri. Pred mnogimi leti je nekaj izumil ali pa je nekomu ukradel izum. Od takrat je minilo že toliko časa, da se niti sam ni več spomnil. Izum je prodal velikemu konglomeratu za bajne vsote, vse je vložil v parcele in vodo.

  • Črno belo

    Tove Jansson

    Njegovi soprogi je bilo ime Stella in bila je arhitektka za notranjo opremo – Stella, njegova lepa zvezda. Kdaj pa kdaj je poskusil narisati njen obraz, vselej miren, odprt in nedosegljiv, a mu ni uspelo. Imela je bele in močne dlani brez nakita, delala je hitro in brez pomislekov.

Izdelava: Pika vejica