Nekoč, ko bodo paglavci leteli

Timotej Žvanut

Animae dimidium meae M.B.

 

 

»Pozdravljeni, nadobudni rod!«

Zmagoslavno sem razširil roke in jim izrazil toplo dobrodošlico. Pred mano je stalo dvanajst otrok – smrkavcev – deset, enajst let – kaj pa vem – Rene in Valerij.

»Pritrkavanje je častna umetnost – gre za strast, veselje, pripadnost. Ne nazadnje, slovenski rek pravi: Kdor poje, dvakrat moli, kdor pritrkava, pa trikrat.« Zdeli so se očarani.

»Poleg moči potrebujejo pritrkovalci dober posluh in smisel za ritem. Pa dober spomin, očitno.

Nekateri pritrkovalci viže zapisujejo – mi jih ne bomo – brez veze – mi jih bomo znali na pamet. A ne, Rene?!« Zavladala je tišina. S ponosom sem jim začel omenjati njihove očete, dedke – vrle pritrkovalce – pristopil sem prav do vsakega od fantov, ga potrepljal in vsakemu dal svoj delež. Le Anže in Luka nista imela te sreče. Potovanje dolgo tisoč milj, se začne z enim samim korakom, fanta! Nekaj je v vaju! Le pogumno!, sem si ju pridobil.

Povedal sem jim še zgodbo o pritrkavanju na Slovenskem – ljudem je treba povedati dobro zgodbo, pa ti sledijo.

»In tole si zapomnite: zvonovi ne zvonijo – zvonovi pojejo!«

Bili so osupli in zdeli so se polni elana. A želel sem jih spraviti na realna tla.

»Pri pritrkavanju gre vedno kaj narobe, tudi vreme lahko nagaja – pritisk je prasica. Zvok ostaja notri, ne gre ven – zaboga ne! Notri brni, in če si daleč, ne slišiš velikega zvona.«

Postajal sem čisto zasanjan.

»Ampak, oh, po dežju, ko se ozračje prečisti vsega sranja, takrat je pa to taka milina. To leti ko sto mater! To ga slišiš! In vse je čisto ko suza.« Morda se mi je zatresel glas.

»In, fantje! Leta so čisto nepomembna – pravilo čez palec: če prilezeš na turn, lahko klenkaš. Poznate Presečnikovega Jožeta? Človek komaj raca, nič ne vidi, nič ne sliši, ko pa pride do zvona, je čisto drug človek. Stara grča!«

Z velikim zanosom sem poudaril prav vsako besedo – jim jo domala naslikal – gotovo pa globoko vcepil v njihov spomin.

»Dovolj nakladanja. Daj, Valerij, razdeli jim pritrkovalske cevi. Začeli bomo s preprostimi vižami, ki imajo en udarec, največ dva na korak. Zdaj pa, bojsi – take it away! Rock’n’roll!«

Po koncu vaje sem poklical Reneja v svojo pisarno. Zdel se mi je tako odsoten in premišljujoč. Tip je impulziven, da je kaj. Moral sem govoriti z njim – bal sem se, da bo naredil kakšno neumnost.

»Rene! Sedi. Situacija?!« z vso težo se je vrgel na leseno stolico, da je kar zahreščalo pod njim.

»Ne praši,« se je naveličano namuznil.

»Saj nam boš vse mulce pregnal, madona! Poklapan si videt. Te je baba zapustila?«

»Ma ne.« Odklenil sem omaro, kjer hranim vse živo – med drugim tudi najboljšega domačega jegra. Nekaj ga je žrlo, in vedel sem, da potrebuje nasvet – eno mojih zgodb. Toda, katero bi mu navrgel? sem se vneto spraševal.

»Hoče od tebe kaj posebnega?« sem ga spodbodel, da bi izvedel kaj več. Natočil sem mu štamprl in ga glasno položil predenj, da je skoraj pljusknilo čez rob.

»Kaj posebnega?«

»Saj veš. Sado-mazo, menjavo vlog, outdoor,« sem nagajivo zacvilil z glasom.

»Ah, daj, nehaj! Samo na to misliš.« Nerodno je povesil pogled v tla. V hipu sem se zresnil.

»Ne, res, kaj te teži?«

»Saj ni važno.«

»Ej, Rene moj – baba je baba,« sem še kar gonil svojo, misleč, da se bo vendarle odprl. Nič. Iz tega ne bo nič, sem si rekel. Presekal sem dogajanje, da ne bi izpadel preveč zvedav in vsiljiv.

»Ej, si slišal ta malega Klemenčiča?! Mater, kako tolče! Isti ta stari.«

»Ja, pa je res.«

»Kri ni voda,« sem dodal, ne da bi pomislil, kaj bi lahko sledilo.

»Ja, kri ni voda. Saj ga bo še presegel. Z malo vaje. Vaja dela mojstra.« Zvrnil je šilce in se glasno olajšal. Nalil sem mu še enega in pri tem obudil spomin na starega Klemenčiča.

»Ne morem pozabiti, kako je enkrat kar sredi noči nabijal – celo vas je vrgel na noge. Lepa budnica, ni kaj!«

»Ja, očitno to kar dedvajo – dedvate. Tvoj dedek je bil klenkar – ti si klenkar in profesor glasbe. Čakaj, kaj pa tvoj sin?«

»Ja, dedek je bil klenkar, oče pač ne – očitno preskakuje en rod,« sem mu hitro skočil v besedo in se izgovoril zgolj, da ne bi načel kakšno, recimo temu meni manj ljubo temo o tem in onem.

»Geni – vse je v genih, ti rečem,« je še dodal s takim prepričanjem, da sem se še jaz resno zamislil nad tem. Po krajši razmišljujoči tišini je le s težavo pričel.

»Ko smo že pri krvi … Ah, ta klinac od Petra.«

»Gasparija? Kaj je z njim?«

»Da ne boš misli, ta stari je bil lih tak – povsod mora vtikat nos – foušen pa do sto.«

»Ne pravi. Čakaj, kakšna stvar?«

»Mah, saj veš!«

»Ne, Rene, ne vem. Povej!«

»Mah, videl ga je,« pogled je vrgel v tla in me kmalu zatem pogledal s tako krivdo, da sem takoj kopčal, za kaj gre.

Pizda! Fak! V meni je vrelo, da bi ga najraje fental.

»Kako je videl?! Saj si vse zakril – a ne, da si?« sem ga strogo premeril.

»No, mislim, da sem.«

»Misliš?!« malo je manjkalo, da ga nisem treščil.

»Kaj bova zdaj?« je rezko zajecljal in pobesil glavo.

»Izmaži se! Tisti je tvoj rajon! Za tisti del ti odgovarjaš.«

Vedel sem, da sem naredil napako, ko sem mu zaupal. Potreboval sem delavca in dobil delavca – pridnega – vestnega, to moram priznati. Ko pa malo spije, pa je takoj ob pamet – kar nekaj po svoje dela. Popolnoma nepremišljeno.

»Fak, cel biznis nama bo zjebal,« začel se je živčno presedati, da je stol predrljivo škripal pod njim.

»Pa je šel biznis. Sranje!« S pestjo je razsrjeno udrihal po mizi.

V hipu sem se pomiril – ne vem zakaj – in ne kako – a v trenutku se nisem več bal zase.

»Tebi bo šel, ne meni! Pojma nima, da sem tudi jaz zraven.«

»Važno, da je tvoja rit rešena, ne?« se je užaljeno obregnil.

»Rene, pomiri se. Nehaj paničarit! Vse bo v redu. Samo pamet v roke. Na, še enega.«

V trenutku ga je zvrnil. »Prekleti prasec! Kaj je imel za vohljat tam okoli!?«

»On ni prav nič kriv. On je šel samo tam mimo – bil je ob pravem času na pravem mestu. Tvoja malomarnost je kriva, da je videl, kar je pač videl.«

Znova sem mu nalil, da bi se malo pomiril, čeprav sem vedel, da bi bilo bolje, da mu ne bi ponujal – še posebej ne njemu.

»Jp, globoko si v dreku, stari moj!« sem nadaljeval, skorajda posmehljivo.

»Saj to ni za v zapor, ne? Plačal bom pa ko črnec.« Preplašeno me je pogledal.

Šit, zdaj me je spet malo stisnilo. Ah, ne. Petra poznam – dobro, bi si upal reči – včasih res zna biti malo preveč načelen, in ne bom trdil, da ne poka od nevoščljivosti – ampak če znaš z njim, je zlat dečko.

»Pa misliš, da bi ti znal kaj škodit – Peter?« sem ga skušal, zgolj da bi videl, v kakšnem odnosu pravzaprav sta.

»Pa kaj ti jaz vem! Nekaj mi je začel potem sikat, da me bo prijavil. Škoda, da ga nisem razbil ko prasca! To je čista fušija, ti rečem. Vidi, da si človek malo pomaga, pa ga takoj hoče uničit. Bajto sem si zrihtal, kupil dober avto – in potem začnejo glodat, od kje mu denar.«

»Sam res – si ne bi mogel kupiti avta čez kakšno leto – da se to s hišo prej poleže?«

»Zmešalo se mi bo!«

»Vidiš, meni pa nikoli nič ne reče. Fant od fare,« sem izustil, saj mi ni še povedal, pri čem sta si s Petrom.

»Peter? Eh, daj no! Ti si politik – ti znaš z ljudmi. Jaz takoj znorim. Mater, ga bo kdo enkrat ubil, pa bo imel.«

»Pamet v roke, dragi moj Rene.« Saj pravim, tip je zmožen vsega.

»Kaj hočeš reči?«

»Ne vem. Kaj misliš? … Spoštovanje, ti rečem. Strahospoštovanje.«

»Sej pravim, razbit bi ga mogu.«

Ničesar ni več rekel – samo penil se je in glasno dihal skozi nos. Niti prikimal ni. Zavladala je razmišljujoča tišina – vstal sem in mu dolil.

»Rad bi bil kot ti. Tako karizmatičen,« mi je grenko priznal, ko je sključen vrtel kozarček po njegovem robu.

Malce sem zrasel – priznam. Čvrsto sem ga prijel z levo roko za ramo in ponosno privzdignil svojo desno roko, kot bi mu želel oznaniti nekaj velikega.

»Poglej, dragi moj Rene.« Nagnil sem se čez mizo in malo je manjkalo, da ne bi iz vneme vstal.

»Glej, koliko ljudi pride k meni po nasvet – ali zgolj pogovor – za svetovljana me imajo. Eni me ljubijo, drugi skrivaj sovražijo, nihče pa se mi noče zameriti. In k meni pridejo oboji. Veliko zgodb poznam. In ljudi. Le uho jim moraš posoditi in potem ti jedo iz roke. Zgodbo je treba imeti – jo narediti, če ne gre drugače. To je to. To je formula za uspeh – zgodba. In tako je z vsako stvarjo.«

Krepko sem ga potrepljal in s pestjo udaril po mizi, da bi podkrepil izrečene besede.

»Kako ti rata?« me je polglasno vprašal in zatem zeksal.

»Mozak, ti pravim. In sreča,« s kazalcem sem se dotaknil čela.

»Kakšna sreča?«

»Ja, da si ob pravem času na pravem mestu. Da si priča. Videc.«

»Ne razumem te več. Kaj mi hočeš povedati?«

»Hmm. Najboljše, da ti dam primer – zgodbo, ki mi je spremenila življenje. Vračal sem se ravno – no, saj veš od kod …« Samo pogled sem iz sramu uperil v tla, pa me je že razumel. »Na, boš še enega?« sem se znova pobral.

»Ma, pa daj, no. Se ne bom branil. Saj sem itak peš.«

Z zanimanjem se je nagnil proti meni in se s komolci oprl na mizo.

Odeta je bila v pariško zeleno majico iz trikoja s širokim nagubanim vpeljanim pasom, ki je za spoznanje omilil njene precej ozke boke. Črna pletena jopa iz poplina – po sprednji strani posejana z enorednimi gumbi. Nosila je črne in na stegnih raztrgane ozke hlače, črn panamski klobuk z belim trakom okrog štule. Črni gojzarji zavezani okrog njene goleni. Zdela se mi je drugačna – bolj turobna in zrelejša kot kdajkoli prej.

Zastala je pod borovo vejo, se preplašeno ozrla in gledaje proti tlom šla naprej. Kakšno minuto za njo je prišel on – črna poslovna večerna obleka in črn prehodni plašč s pokončnim ovratnikom. Sledil ji je z rokami v žepu in se vsake toliko časa ozrl, če ju morda kdo opazuje. Nagloma sem počepnil in jima oprezno sledil.

Spregovorila nista, kaj šele, da bi se spogledala. Hodila je pred njim, se za kratek čas ustavila, zastala, hipoma obrnila glavo, šla naprej.

Verjetno sta se dobila tik pred službo. Avta sta pustila pri poti in šla vsak po svoje peš.

Brez očesnega stika jo je dohitel. Pot sta nadaljevala vštric še kakih petdeset metrov, se še zadnjič prepričala, če ju kdo opazuje in se zatekla pod masiven balvan, približno deset metrov od gozdne poti. Tihoma sem se jima približal in se zakopal pod nizke borove veje, zgolj par metrov od njiju.

Nista me opazila – to vendarle vem. Če me srne ponavadi ne, me tudi onadva nista.

»Boš potegnil?« Opazoval jo je, kako vneto razporeja tobak nad stegni. Filter. Oslinila je rob papirja in ga tesno zavila. Njene noge. Močne in goste dlačice so kljubovalno bodle skozi razcefrane predele njenih stegen.

»Nisi obrita,« je zapazil. Njegov glas je bil nečimrn, skorajda sovražen, ali le jutranje nerazpoložen. Zaprepadeno ga je pogledala, kot bi ji bilo nerodno in kot bi bila jezna obenem. Ničesar ni rekla. Prižgala sta si cigareto in se previdno ogledovala, kot bi se šele privajala drug na drugega. Verjetno je bila to le formalnost. Obred. Rutina. Kot pokrižanje, ko stopiš v cerkev.

»Pristaja ti.« Pokazal je na cigareto. »Frajersko zgledaš. Ne paše vsakomur.«

»Daj. Zapleši. Zame. Sleci se!« ji je bleknil.

Kri ji je vidno planila v obraz, ki je bil poprej papirnato prosojen.

»Eh,« se je namuznila in odvrnila pogled od njega.

»Daj no, sleci se. Zame. Samo zame.«

»Ti to resno? Predigra? Ah, nehaj! Ne znam plesati.«

»Daj, no. Ne bom te šlatal, niti božal. Ne bom masturbiral na tvojo podobo. Obljubim. Samo videti te hočem.« Naveličano je vstala, še zadnjič potegnila cigareto, jo vrgla na tla in jo poteptala. Igrivo se mu je približala, mu puhnila gost dim v obraz in sramežljivo pobesila pogled v tla. Nato mu je ugodila. Začela se mu je razgaljati – zadržano je plesala ob nakazanih ritmih tanga, morda fokstrota. Ne vem. Le to sem vedel, da bi se prilegla glasba iz šestdesetih. Blues, morda rhythm. Blue Velvet. Moon River. Soldier Boy. Počasna in čuteča. Obetajoča. Raindrop Prelude. Ne! Debussy! Claire de Lune. Ja! Hotel sem čutiti minljivost. Melanholijo. Nostalgie.

Padel sem v element. Začel sem ponazarjati z rokami – skoraj dirigirati. Kmalu sem se ovedel.

»Oprosti, Rene, malo sem zašel – tako je, če imaš glasbo v krvi – vse je ena sama glasba.«

Odprtih ust je samo medlo zamahnil z roko, naj vendarle nadaljujem. Pa sem.

Ves zagret jo je pozorno ogledoval, kako si je naposled slekla še nedrček in prsno protezo. Fak! Skoraj sem zakričal od začudenja. Ona?! Ne!

Obesil je plašč na bližnjo vejo, si popravil kravato in se ji približal od zadaj. S cigareto v ustih si je zlagoma zavihal rokave plašča do sredine podlahti in jo medtem šarmantno pogledoval izpod čela.

Pogasil je cigareto in se privil k njenemu ravnemu trebuhu. Z dolgo brado jo je oplazil in poščegetal po životu, ter z usti grabežljivo zdrknil proti spolovilu. Srepo ga je pogledala, kot si ga ne bi več želela in ga začela pomenljivo odrivati od sebe. Popustil je in jo prijel za dlani.

»Nisem jaz kriva. In nisem kurba, da boš vedel!«

Ničesar ji ni rekel, da bi jo otel očitkov. Okrepil je prijem in začel motoviliti z njenimi rokami – skorajda sta plesala.

Debussy. Claire de Lune. To bo to, sem si rekel.

Pri sebi sem si mrmral melodijo – zares tiho – skorajda neslišno. Mižal sem. Suita. Tempo rubato. Vedno glasneje sem mrmral, a prepričan sem, da me nista slišala.

 

Tn tttt tn ttttt

Tn tttt tn ttttt

Peu á peu cresc. et animé.

»Bi me ljubil, če … ?« Poveznila je glavo in se zaprtih oči nejeverno obrnila nazaj proti njemu, kot bi v strahu pričakovala njegovo zavrnitev.

Z drobnimi rokami ji je začel prav lahno masirati levo dojko in prestavil desno roko na njeno brazgotino. Siloma jo je obrnil k sebi – skoraj grobo – da sem mislil, da jo bo v trenutku zavrgel.

»Tenho medo,« mu je nerada priznala.

Z obema rokama ga je prijela za lica in mu narahlo prigovarjala tik ob ustih.

Tihi glasovi, šumi in nepovezane besede, ki jim nisem znal določiti pomena. Izgovarjala jih je v presledkih – v portugalščini – namenjene so bile zgolj njima. Vsake toliko časa sem zvlekel na uho besedo »decisão«, ki se mi je zdela takrat tako običajna in lahka. Puhlica. Imela je okus, ah, okus. Cenen, plehast in kovinski – kot bi lizal kovanec za en cent.

Sila previdno sem se pomaknil še bliže. Malone zdrsnil sem po rosni travi do večje razpoke v balvanu. Šit! Nekaj je glasno zašelestelo, a to nisem bil jaz. Bilo je bolj levo od mene. Nista se dala motiti. Še tesneje se je primaknila k njegovemu obrazu, kot bi zahtevala od njega več, kot ima predati.

»Dano ti je več, kot ti morejo vzeti,« mu je zasopla očitajoče in ga prezirljivo pogledala.

Razočarano je zavzdihnil.

»Dano morda. Ne veš pa, kaj dobiš. Nikomur nočem podtakniti slabega – ti verjetno tudi ne.«

»Jaz?«

Bil je majhen jaz, neizmerno sam in nekoliko samoten. Čeprav je bila gotovo prepričana, da se ne bo tako počutil, ko ga bo izustila. Nedvomno je bila presenečena nad njegovim zvenom, ki se je skoraj v trenutku porazgubil, kot bi ga požrla vase vsa praznina, ki jo je čutila do takrat.

»Vsak ima kaj, česar se sramuje,« jo je želel navdati s krivdo.

Nalahno, skorajda neopazno je prikimala.

Staknila sta čeli in zaprepadeno dihljala drug v drugega, gledaje navzdol proti svojima telesoma.

Sočutno ji je pogladil lase in se z glavo zakopal v njeno izropano oprsje. Začel jo je zalizovati po brazdi njene brazgotine, z jezikom ščemeti in z zobmi nežno grizljati njeno mesto.

Ves zagret si je medtem odprl razporek hlač in skozenj potisnil spolovilo.

»Take batine ni v celi dolini! Da boš vedela!« Prijel ga je in ponosno mahedral pred njo, si ga nekajkrat podrkal in se z rahlo ganjenostjo polotil njenega izravnanega in izropanega nedrja. Pomevljala je z ustnicami, kot bi mu hotela nekaj reči, a razen hropenja ni spravila iz sebe ničesar.

Vsake toliko sem pozorno pogledal proti Reneju, da bi se prepričal, ali mi še sledi in ali ga morda dolgočasim. Tip je kar požiral. Prisesan na šipo kot kakšen mops. Nadaljeval sem.

Strahoma se je obrnil kot bi zaslišal šum v bližini. Ničesar nisem slišal.

Z glavico penisa je začel čutno podrsavat po zabrazgotinjenem reliefu – kot bi prebiral njeno trpko zgodbo – kot bi želel dregniti ob vsako bunkico zganjenega tkiva. Otrdel penis – kot igla gramofona, ki pokorno sledi in polzi po vrezani razi na plošči. Gledala ga je tako tankočutno in proseče, da sem mislil, da je to to – meja – popolno nasičenje – več ne gre. Nekaj se je zganilo v meni – takim očem bi verjel vse, sem si rekel. Hotel sem oditi – imel sem slabo vest – a nekaj me je zadrževalo. Spreletelo me je – obšla me je kurja polt in oblile so me najiskrenejše solze, kar sem jih kdaj potočil.

Tn tttt tn ttttt

Peu á peu cresc. et animé.

Nenadoma se je ustavil in se spet ozrl naokoli.

Zagledal se je v njeni zarasli ušesni mečici, se ji prizanesljivo nasmehnil, jo poljubil za tilnik in ji ponudil svoj plašč, ki je visel na bližnji veji.

»Na. Obleci se! Pokrij se. Cela se pokrij.« Zvenelo je surovo in grobo. Zastrašujoče odsekano. In tisto pridušeno izkašljevanje na koncu. Lesket v njenih očeh se je vidno spremenil – ni ugasnil, sploh ne – le spremenil se je. Spremenil … Ni besed za to.

Pogledala ga je tako rahločutno, da sem verjel, da ne bo nikoli več sposobna takega zanosa. Kot bi iztisnila iz sebe vse, kar premore – vrhunec pač. Brez obotavljanja se je ogrnila in se z rokami strahoma polotila njegovega penisa, ki je še vedno štrlel iz razporka.

»Močneje primi,« jo je opogumil.

Obstala je kakor odrevenela in se mu zatem zopet posvetila. Iz razporka mu je potegnila moda in mu zarila nohte v mlahavo kožo. Prav rahlo jih je povlekla in ga boječe pogledovala, če nemara trpi. Čez čas ga je spustila, kot bi bila sočutna.

»Kaj delaš? Le primi.«

»Bova brez?«

»Ničesar ne reci. Ta hip ne. Kdaj drugič. Vse boš pokvarila!«

»Bova brez?! Rekel si, da …«

»Sem rekel, da ne reci ničesar, no!«

»Samo da ne boš naredil kot tvoj ta stari?«

»Ej, hvala! Zdaj vidim, koliko mi zaupaš?! Da ne boš ti … « V trenutku je utihnil in si užaljeno zaprl zadrgo hlač.

»Govoriš, kot bi bil izzvan. Nisem mislila tako. Oprosti mi!«

Stala sta si nasproti, z rokami privitimi ob telesu in nemo zrla drug drugega. Pomirjeno je opazoval njeno telo. Telo, ki ga je ukrojil čas. Vsako kljubovanje njunih očitkov je bilo zaman. To je to, kar je uspelo nastati v tem času. Nista premogla začudenja, niti sramu, čeprav sta bila tik pred seksom.

Odvezal si je kravato in jo odvrgel nedaleč stran od sebe. Kot bi si jo želel čim prej spet nadeti, če bi si medtem slučajno premislil. Ali če bi ju morda kdo iznenada presenetil.

Oprla se je na skalno polico in se mu proseče nastavila. Grobo ji je segel pod kapot, si odpel zadrgo, pljunil v dlan, pomencal penis, ji ga zaril in jo začel obdelovati od zadaj. Meso je glasno pljuskalo in bučalo – vedno hitreje jo je nabijal kot bi želel iztisniti vso ginjenost, ki jo je tlačil v sebi. Že sem čutil privoščljivost in poln vznemirjenja sem se udobno postavil, da bi ju lahko v vsej polnosti uvidel. Oblaki so se razmaknili in privejati je začela sladkobna sapa. Sonce je nagajivo škropilo svojo zlato bodljikavost in jima čarobno ozarilo obraz, da ju nisem mogel v polnosti občutiti.

Prijel sem fotoaparat, ki ga skoraj vedno nosim s sabo in v zagrizeni zbranosti priprl oči, zadržal dih, izostril, usločil prst. Škljoc.

Prijel jo je za trtico, v silni naglici izril penis iz nožnice, se umaknil k balvanu in nato glasno zakrulil od strasti. Škljoc, škljoc, škljoc. Brizgnil je na z mahom poraslo razpoko.

Zavzeto sem pritiskal na sprožilec. Kot bi s šmajserjem repetiral na že zdavnaj mrtvo žival in jo prerešetal. Kot bi se izživljal nad njuno usodo. Ujel sem velik trenutek, sem si rekel.

Šla sta vsaksebi in se zopet posedla ob balvan.

Pritajeno sta se pogledovala, kot bi se poprej ne poznala. Kot bi bila tujca v lastnem svetu užitka.

»Kje si?« je prekinil tišino, a ni izvabil glasu iz nje. »Ej, kje si?!«

»Ah, nič. Samo. Razmišljala sem …«

»Kako si se takrat počutila?« jo je čez čas dregnil.

»Kot bi vse doživljala iz ozadja. Na gromozanskem zaslonu. Počutila sem se tako drobceno in lahkotno. Tik ob zaslonu sem bila. Bala sem se, da bom izpuhtela. Izparela. Obenem pa sem se počutila tako doumečo, da bi lahko zraven še mejle čekirala.«

»Si predstavljaš živeti le tri poletne dni?« ji je segel v besedo, kot je sploh ne bi poslušal.

Ob tem se je zagledal v njena stopala, ki so prikupno prikukala izpod plašča. Zapazil je njene krive prste, ki so nerodno in kaotično štrleli vsak nekam po svoje.

»Zakaj tri?« je drhteče zahlipala.

»Tako živijo metulji.«

Slekla si je plašč, mu ga predala in se začela oblačit v svoja oblačila.

»Trije takšni dnevi s tabo – izpolnitev stotih bornih, neizživetih, običajnih let.«

»Ah, nehaj.« Odjeknila je prizanesljiva tišina. Njuni pogledi so se klavrno povesili in se porazgubili v obetajočem jutru.

»Si srečen z mano?«

Za trenutek je umolknil in jo zatem kradoma pogledal.

»Sreča je … kot metulj, ki ga ne moreš uloviti, če pa mirno obsediš, lahko sede nate.«

»To je lepo.«

»Nathaniel Hawthorne.«

»Aha.« je tiho pritrdila, čeprav ni vedela, kdo je to.

Ves zagret ji je začel razlagati, živo kriliti in ponazarjati z rokami.

»Jaz pa nočem tega – da sede, niti, da ga ulovim. Potem bi bil zame dosegljiv ali pa bi ga poškodoval – zaprl v svoje dlani. Vcepil bi mu svoje breme – mu podtaknil svojo stisko – svojo težo. Tega nočem. Tak pač sem – in nisem si sam kriv.«

»Kaj sploh hočeš potem od mene? Rekli so mi, da naj pazim – da si …«

Zdelo se je, da jo je preslišal.

»Od tebe?« Iskal je prave besede – duhovito opazko, ki bi si jo zapomnila in, ki bi jo ganila.

»Poljubil bi metulja med njegova krila in mu pustil, da odjadra po svoje. Svobodo bi mu dal.«

Zaprtih oči se ji je ljubeče namuznil, da bi se spet zagrebel za njeno zaupanje.

»Biti s tabo je tako priložnostno. Se spomniš, včasih sva zdržala cele tedne, mesece? Pomembno nama je bilo le, da ni izginilo – da je bilo še vedno prisotno, še vedno živo, mikavno. Kot prvič. Mislim, da bi se zadušila, če bi ostala brez. Samo s tabo je mogoče. Ker si tako umeščen. Z nobenim drugim ne bi šlo.« Premišljujoče jo je poslušal, ko mu je vse to priznavala.

»Kaj pa, če bi odšla? – Samo midva – s tabo se počutim neobičajna.«

»Da bi naredila izjemo? Si jo sposobna? Mislim, nekdo te bolj potrebuje od mene.«

Zaščitniško se ji je še nasmehnil, ker ni verjel, da bo vztrajala pri svojem.

»Ja. Veš, da.« mu je dejala osredotočeno, ga nagajivo sunila v ramo in se mu igrivo nasmehnila, kot bi bilo to zanjo nekaj najenostavnejšega, kar lahko stori. Piece of cake.

»Mislim, da je nisi sposobna narediti.«

»Ah, daj. Vsako pravilo ima izjemo,« ga je skorajda rotila.

»Ampak ne to.«

Pobral je kravato, ji nekaj šepnil ob licu in ji želel nameniti še zadnje dotike, a roke so nerodno zdrevenele nekje na pol poti. Zelo me je pretreslo v najlepšem pomenu besede. Vzdrhtel sem. To je milost. Razjokal sem se kot otrok, čeprav sem v tistem trenutku čutil moč in nadvlado nad njuno usodo. V istem hipu me je začelo privoščljivo razganjati. Zavriskal bi, če bi bil sam. Šinilo mi je na misel, da bi vstal, se jima priklonil do tal ter jima glasno in priželjivo zaploskal. Ne! Pamet v roke!

Miže se je obrnil, si nadel kravato, glasno zahropel in nagloma odšel – pustil za sabo.

Obsedel sem v travi – še kake pol ure, morda uro, kaj pa vem. Prav nalahno sem drhtel od zadovoljstva, ponosen, da obvladujem svoje vznemirjenje. Zatajeval sem svojo vnemo – svoj zanos – in bil nagrajen z nečem večjim.

»Ta je pa lovska!« Nejeverno me je pogledal in se nagnil še naprej čez mizo, kot bi hotel, da mu izdam imena. Oči so mu kar zasijale od pričakovanja. Zazdelo se mi je, da je čisto pozabil na prejšnje probleme – toliko je padel v zgodbo. Celo nekakšen pol-nasmeh se mu je izrisal na očitno zaskrbljenem obrazu. Malce se mi je zasmilil, revček, zato sem ga hotel spolniti na kruto realnost.

»In, Rene, kaj boš naredil?«

V trenutku se mu je izraz spremenil. Bruhnil je v neutolažljiv jok.

»Kaj, kaj?! Pojma nimam. Ne poznam ga toliko,« je hlipal in smrkal.

»Misliš Petra?«

»Ja, koga pa?! Ničesar slabega ne vem o njem – razen pač to, da je mahnjen na denar – pa, da je mona, seveda. Prekleta mona! Kaj bi ti naredil?«

»Saj sem ti povedal zgodbo – najboljše je biti priča. Veš, dragi moj Rene, kje bi lahko že jaz končal – v iraškem zaporu bi lahko nastavljal svojo rit morilcem, tatovom in posiljevalcem. Lahko bi me že izrubili do zadnjega centa. Celo ubili bi me lahko – a kaj, ko imam za sabo celo zaledje dokazov. Na srečo poznam veliko zgodb – veliko ljudi.«

»Tebi je lahko – tebi.«

»Ni vse v genih, kot si prej rekel,« sem prepričljivo odkimal z glavo in zacmokal z jezikom.

»Geni plus okolje – to je to. Na, boš en čik?« In žepa srajce sem potegnil majhen ključek, odklenil predal pod mizo in mu s privzdignjenimi obrvmi ponudil odprto škatlico.

»Beži s tem – kadim pa na srečo ne. Še tega se manjka!«

»Ja živim kao lord – ja pušim Lord – ja sam lord. Nihče mi ne more priti do živega, dragi moj Rene.«

Prižgal sem si in pospravil škatlico spet v predal.

»Ja, nič. Rene moj – raziskovat boš moral – ni druge.«

»Raziskovat?« se je za trenutek malo potolažil in si z rokavom obrisal oči kot kak prvošolček.

Moral sem se nasmehniti njegovi otroški naivnosti.

»Ja, drugega ti ne preostane. Sploh pa lahko človek veliko izve, če le zna prav pristopiti. Lahko pa …«

»Kaj, kaj?!« je skorajda planil nadme, kot bi pričakoval lažjo rešitev. Druga izbira ni nikoli lažja, to ve vsak.

»Lahko pa ga zasleduješ na vsakem koraku in upaš, da bo kakšno babo nategnil

Kar na smeh mi je šlo. Zopet je padel v malodušje.

»Pa veš ti kaj o njem? Ti bi sigurno moral kaj vedeti. Eh, seveda veš! Povej kaj!«

Z gorečim zanimanjem se je nagnil še bliže k meni in me moledujoče objel. Odrinil sem ga.

»Rene, žal te moram pustiti. Učno uro imam.«, pogasil sem cigareto in vstal, da bi ga pospremil.

Nekaj je zamrmral sam pri sebi, posrebral še zadnjo penico, ki se je nabrala na dnu kozarca, s pestjo jezno udaril po mizi in se namenil k vratom.

»Mene ne boš nategnil! Jebem ti ženo na indigo papirju! Da še gazdi predložim kopijo! Je blo tako, ne – v tisti tvoji zgodbi?«

»Daj, bodi tiho! Otroci so okoli. Sploh pa si preveč popil. Pijan si ko maura! Spat pojdi – strezni se. Da ne boš še kakšne skuhal

»Tista zgodba. Daj, kdo je bil to?! Veš, da me zanima!«

»Rene, čas je da greš. Aja, pa da mi zrihtaš to s tem Petrom! Ja?! Utišati ga boš moral!«

»Eh! Najboljše, da se grem obesit!« Spet je premilo zajokal.

»Daj, dviži sidro – gremo!«

»Ha! Vem, kaj bom naredil!« Obrnil se je, da bi spet sedel na stol. »Klenkarji smo – našel bom zgodbo in jo obesil na veliki zvon. Ha!« To bom naredil. Obesil na veliki zvon!«

»Spat pojdi, sem ti rekel.« Pospremil sem ga k vratom in ga odslovil.

»Aja, Rene!« sem še zavpil za njim. V tistem se je obrnil, misleč, da sem se premislil in mu bom vendarle povedal imena slavnih avanturistov. Zaprtih oči sem napel ustnice v nekakšen prisiljen nasmešek, kot bi se posmehoval njegovi naivnosti. V hipu sem se zresnil in se s kazalcem dotaknil čela. Razočarano je prhnil z ustnicami, zamahnil z roko in odšel.

»V skrajnem primeru ti bom povedal njegovo zgodbo,« sem mu še rekel, a dvomim, da me je slišal.

O avtorju. Timotej Žvanut je rojen 1993 v Postojni. Farmacevt. V preteklosti je objavljal pesmi v literarni reviji Poetikon, trenutno pa se bolj posveča prozi.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • ❤ ❤ ❤

    Etgar Keret

    Visoka vročina, suh kašelj in nenadzorovano pošiljanje rdečih srčkov po WhatsAppu

  • O neki opombi v zapiskih s predavanj o staroindijski književnosti 

    Martin Justin

    Vlaga in zvok drobnih, peščenih delcev nista bila sladka, le bila sta, ne dobra, ne zares slaba in dovolj zanimiva, da bi prsti v usta kmalu prinesli nov zalogaj hladno-vlažnega drobljenja, če jih ne bi ustavila druga roka, roka babice, ki je sicer prišla po plastično posodico in povedat, da so cmoki, juha in pečenka gotovi.

  • Božično potovanje

    Dušan Mitana

    Avtobus je bil mrzel in čisto prazen. Bil sem edini potnik. Šofer mi je jezno izročil vozovnico, brez besedice. Razumel sem ga; tudi jaz sem si znal predstavljati veliko prijetnejše preživljanje svetega večera.

Izdelava: Pika vejica