Modrasi

Mija Lan

Če ne bi ubil tistih dveh modrasov, se ona ne bi dotaknila enega od prej bledih robov sebe. Ko ga je gledala, kako je zgrabil oklešček v bližnjem grmu in z njim udrihal kot po dveh dolgih kosih gumijaste vrvi, je zavohala strah, vel je od njega in ji ukazoval, naj se začne bati. Prestopala se je, mencala in od strani opazovala njegova od napora zverižena usta, sledila je švistom rok in topim udarcem okleščka.

Vrvi na tleh sta nehali poskakovati. Togo sta obležali, nakar je on vzel rogovilasto palico, zgrabil prvega modrasa in ga zalučal v grm. Potem je na rogovilo nasadil še drugega in ga prav tako zalučal daleč v grm. Na brezbrižnem kamnu na kolovozu je ostalo nekaj mokrih srag, on pa si je obrisal čelo v rokav nedeljske bele srajce, jo zgrabil za roko in rekel malo trdo in malo skrbno: »Modrasov se moraš bati.«

Šla sta naprej proti gmajni, vroče zgodnjepoletno popoldne ju je nosilo skozi še nepokošeno travo, nebo nad njima je bilo modro kot mamino krilo iz Trsta, oče je njeno dlan tesno oklepal v svoji pesti, njej pa je šlo po glavi, da ne zna poskrbeti zase.

Ker ko sta prej šla po kolovozu in je zagledala prepleteni kači – sta se parili? Ne ve. Oče o tem ni rekel nič –, je vzkliknila od veselja nad živima prožnima kosoma vrvi in hotela steči k njima, poklekniti blizu njiju kar na kolovozu in ju opazovati, on pa se usločil nazaj, kot da ga odnaša čuden veter, jo z levico potiskal nazaj in skoraj jecljal od vznemirjenosti.

Zato je zdaj kradoma pogledovala okrog sebe, medtem ko ji je on razlagal, da se je treba kač bati, da se mora ahtat, da jih ne sme šlatat.

Bredla je po tako visoki travi, da so jo bilke preraščale, prve svetle pikice cvetnega prahu so puščale sledi na njeni koži. Šla sta po pobočju v gmajni, na vrhu so rasli trije macesni in vršali v toplem vetru – ni vedela, da bodo že čez nekaj dni zgodaj zjutraj kosci pokosili travo v vijugaste redi, medtem ko bo ona še spala, potem pa jim bosta z mamo prinesli zajtrk v jerbasu. Tekala bo od redi do redi in jih s smešnimi, nesorazmernimi grabljicami raztresala, medtem ko bodo kosci sedeli pod macesnom, jedli kruh in špeh in sir in pili ječmenovec z žganjem.

»Reč smrrrika!« ji bodo rekli.

»Smllllika!«

»Ne, smrrrrika!«

»Smlika.«

»Zdej bi pa že morala znat rečt r,« bo rekel eden od koscev in njo bo spreletelo kot v nedeljo popoldan, ko se je zavedla, da se ne zna bati modrasov in da jo morajo drugi ahtati. Pogledala bo dol v svoje bose noge in čakala, da se bodo obrnili od nje in začeli govoriti o čem drugem, medtem ko bo ona imela čas premišljevati o svoji nepoučenosti in kako da ne ve, kaj ji je storiti.

»Reč smrrrika!« ji bodo še rekli.

Stegnila bo roke in jih pritisnila na obraz – ni me.

»Reč smrrrika!« 

Ni me.

Ampak tisto popoldne, ko sta se vračala po kolovozu, usušenemu od vročine, je sredi cestnega prahu čisto blizu tistemu brezbrižnemu kamnu v klobčič zvita ležala še ena kača – je čakala nanju? Zgrabila je očeta za roko, on pa je v bližnjem grmu zdaj zgrabil veliko težko rogovilo, potisnil njo proč in zdaj že skoraj vešče samo s par udarci ubil kačo.

Ko sta prišla domov in odprla vrata v hišo, sta zagledala mamo, kako lika, vestno drsi s pegleznom po pokrajinah neskončnih rjuh.

»Tri modrase sem ubil,« je rekel oče in ona je šla z levico k ustom, jih od groze razprla, »tri si ubil? Kje? Kdaj? Zakaj?«

»Zakaj? Zaradi mene,« je pomislila, in se naslonila k peči. Stiskala je lice k pečnicam, oči so se ji zapirale, mama pa je kar drsela s pegleznom po blagu in dvigal se je suh, čist vonj po vročini. Če bi vedela, kaj gleda, bi videla mamin izbočen trebuh. Bi doumela, da kmalu ne bo več edini otrok. Pa ni.

Zbudila se je pod večer, na mizi so bile zdaj skladovnice zlikane posteljnine in oblačil vseh treh. Živali v hlevu so se oglašale pred večernim krmljenjem in v kuhinji so žvenketali železni obroči na štedilniku, nekdo je hotel zakuriti. 

Mežikala je s komaj prebujenimi očmi, zunaj pred okni je nastajal svetel večer, skozi tepko je sijalo zadnje sonce. Dvignila se je na peči, kamor jo je nekdo položil, da je spala na blazini, zdrsnila z nje na klop spodaj in od tam na tla in stekla skozi vežo ven. Oče je z vilami nosil zadnje seno na skedenj, mama je prišla iz hiše z veliko golido za molžo, ona pa se je vrtela na petah okrog sebe, da je zdaj videla hišo, potem je mimo nje poblisnil kozolec, štala, hiša, kozolec, štala, hiša … 
»Lahko bi se skrivala,« si je rekla, »lahko bi najprej mižala in pol bi se skrila in pol bi se poiskala!« In tako je naredila. Obrnila se je k šterni in se z obrazom prislonila k njej in štela do dvajset, ker to je že znala. Potem je rekla lovim, stopila za korak proč od šterne, ampak tisti hip ni bila več iskalka, ne, zdaj je bila tista, ki se skrije. Vestno se je skrila v kozolcu za skladovnico drv, čepela je tam vsa zverižena, s koleni pri ustih, da jih je lahko z jezičkom obliznila, dokler ni napočil čas, da je bila spet iskalka. Pa skrivačica, pa iskalka, dokler ni planila iz zavetja in tekla k šterni in udarila z roko po njej in vpila: »Pofočkala sem se, pofočkala sem se!« 

Ko je tako nekajkrat prestopila mejo med iskalko in skrivačico, ji je počasi odleglo zaradi popoldanskih modrasov in zdelo se ji je, da je ukanila ves svet, ker hkrati ne ve, kako nevarne so te gumijaste vrvi in kako se jim umakniti.

Potem je tekla pod večernim nebom po vrtu sem in tja.

O avtorju. Določajo me spol, starševanje, slovenščina, sinestezija, sram. Od malega sem se sprehajala po robovih lepega in vpila, da bi to kdo opazil. Potem sem izstopila iz gluhe tišine, se ukvarjala z delom za preživetje in polnila notranji katalog zgodb. Zdaj ga razpiram in dajem v branje ali poslušanje.  

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kresničke

    Liu Zakrajšek

    Utrujeni sva od lovljenja metuljev. Zato počivava v visoki travi, kjer zvenijo črički. Kraška tla dišijo po pečenem kruhu in poletju. Gledava v nebo.

  • Srečko

    Vesela Ljahova

    Toda moral je priznati, da je kljub temu srečko. Preživel je zimo, ki se je bližala koncu, prejšnjo noč pa si je priskrbel naročje trsk, ki jih je zakuril pred spanjem.

  • Rojstni dan spodletelega revolucionarja

    Etgar Keret

    Nekoč je živel bogat moški. Zelo bogat. Preveč bogat, so rekli nekateri. Pred mnogimi leti je nekaj izumil ali pa je nekomu ukradel izum. Od takrat je minilo že toliko časa, da se niti sam ni več spomnil. Izum je prodal velikemu konglomeratu za bajne vsote, vse je vložil v parcele in vodo.

Izdelava: Pika vejica