Kognitivna disonanca

Nejc Juren

Ne znam gde sam, opasna sam, tuli iz zvočnikov, jaz pa opazim, da se mi je odvezala vezalka. Počepnem, da bi si jo zavezal, in sem vesel, ker me nihče ne brcne ali prekucne.

Ja sam luda!

Da sem jo iz ranljive situacije odnesel nedotaknjeno, je dvolična sreča. Pred pol ure – recimo, da je minilo pol ure, ampak ne vem točno, ker čas na nočnih plesiščih ne teče linearno, ampak v vozlih – se je okrog mene ustvaril varnostni pas. Njegov radij oscilira med pol metra in metrom in pol, odvisno od gneče na plesišču. Večinoma je ni. Nikomur ni treba plesati blizu mene. Nikomur se ni treba bati, da ga bom potrepljal po rami in z njim začel nezaželen nočni pogovor. Eden od žalostnih ljudi sem, plesalcev z zaprtimi očmi, nočnih ribičev brez vabe, čeprav sem jo sam imel, pa se mi je utrgala s trnka.

Moja vaba se je imenovala Quis.

Quis je skoraj dva metra visoka gora mišic in okrog njega vedno plešejo neznana dekleta. On jih sicer ne zazna ali opazi, a to deklet ne moti. Priplešejo, se hihitajo, migajo z boki, si šepetajo na uho in odplešejo stran. To ustvarja prijeten ekosistem. Kot bi se potapljal po koralnem grebenu. Za trenutek zapreš oči in že mimo plava nova ribica, še lepša in bolj nasmejana od prejšnje, v kratki črni oblekici z belimi pikami, z rdečo ali črno šminko in z uhanom na kakšnem nenavadnem mestu. Ker Quis teh ribic ne izkorišča za krpanje ega ali gašenje svoje žalosti, v tem ekosistemu ni nobenih negativnih čustev. Razen seveda Quisovih, ki so vseprisotna. In invazivna. Prekleti Quis. Najprej me prosi, naj grem z njim v Galo, potem me pa pusti tukaj samega. Prekleti nestabilni Quis. Kompulzivni ljubimec zvezd iz nedosegljivih galaksij, popolnoma zamenljivih, a njemu edinstvenih tarč za vsa čustva tega sveta.

Tudi nocoj je ena taka zvezdica priletela v njegovo atmosfero. Utrinek iz preteklosti. Prikazen iz starih lopovskih dni.

»Ne morem je gledat. Preveč sem zaljubljen vanjo.«

»Pa se pojdi pogovarjat z njo. Mogoče je spet samska.«

»Ne morem. Preveč mi je hudo.«

Zakaj se nisem še sam odpravil domov? Prvič zato, ker Quis med vikendi stanuje pri meni in je s tem svojim mučeništvom popolnoma nevzdržen. Drugič zato, ker sem v fazi življenja, ko se enostavno ne znam odpraviti domov. Dokler noč še kaže znake življenja, stojim nad njo z defibrilatorjem v roki in ji dajem umetno dihanje. Preveč sem lačen izkušenj, da bi jo pustil umreti. Preveč me zanima, kaj mi še ponuja, da je ne bi ožel do zadnje kapljice krvi. Naj se zdi še tako brezupno jalova, vedno najdem način, kako jo še malo podaljšati.

Plešem s pločevinko piva v roki. Ko jo izpijem, grem na stranišče in jo napolnim z vodo.

In plešem. Sam. Z zaprtimi očmi. Z varnostnim pasom okoli sebe. Potapljanje po koralnem grebenu se spreminja v plezanje po kraški jami. Možnosti za odkritje kakšnega živega bitja so iz trenutka v trenutek manjše.

Včasih s kotičkom očesa gledam Rokometašico in njeno prijateljico Hannie, Slovakinjo, ki v Ljubljani študira medicino. Nemogoče ju je ne gledati. Vrtita se z najvišjo frekvenco. Njuni dolgi lasje letijo po zraku kot škofova kropilnica. A tudi če bi se jima želel pridružiti, se jima ne morem. Med nami je nevidni zid, ki ga varujejo Rokometašičini morilski pogledi. Strupene puščice. Misli si, da ne vidim njenih strel. Vendar jih. Moja slaba vest je vsevidna. Nisem Džingiskan, da bi si drznil prečkati takšna obzidja.

Poleg tega zdaj ob njej in Hannie plešejo trije fantje, visoki, temnolasi, z lepo negovanimi bradicami, enako nasmejani kot visoki blondinki, a z nižjo frekvenco obratov. Ne morejo ju dohajati. Odkar poznam Rokometašico, so vedno tam. V takšni ali drugačni obliki. Mogoče iz športnih, medicinskih, izletniških krogov, vedno črni in visoki, ne vem, kje jih najde in kako nalepi nase, a očitno jih ima neomejeno na zalogi. Niti ne vem, kakšna je njihova vloga. Verjetno samo to, da se smejijo. Širijo pozitivno energijo. Prepričan sem, da nimajo seksualne funkcije. Ne podira jih drugega za drugim. Ko sva bila skupaj, je bila preveč neizkušena, preveč nerodna, preveč nebogljena, da bi lahko imela v svoji beležnici že večje število črtic. Nemudoma sem videl, da ne razume, kaj se dogaja med nama. Ni me dobro izkoristila, niti se ni znala zavarovati pred neizogibnim polomom. Polomom z neštetimi permutacijami, ki se je v najinem primeru imenoval Teja. Zdaj že njena bivša prijateljica Teja.

Teja, ki je Rokometašici, preden me je spustila blizu, celo poslala vljudnostni sms, da sem ji všeč in ali bi lahko od nje prevzela baklo. Staromodna prošnja po blagoslovu. Na koncu pa le dodaten smodnik na vžigalni vrvici. Teja, ki se je, potem ko je dobila Rokometašičin presenetljivo užaljen odklonilni odgovor, zares iskreno trudila, da me ne bi spustila blizu. Komu na čast? Zaradi spodobnosti? Zaradi predkupne pravice? Zaradi okupacijskih zakonov in zapičenih zastav? Nikoli nista bili pravi prijateljici. Teja je bila prijateljica od Hannie in Rokometašica je bila prijateljica od Hannie. Večne sostorilke Hannie, ki je Rokometašico nekoč (tako se je vse začelo) dobesedno zalučala vame med plesom z visoko frekvenco. Bilo je pred slabim letom na Pijani luni, na skoraj istem mestu, kot plešem danes, le da sem bil takrat v družbi, nisem bil eden od žalostnih ljudi, mogoče je Hannie iz mojega plesa razbrala tudi določene seksualne kompetence: Ne kompliciraj! S fanti se lahko tudi samo zabavaš. Našla ti bom nekoga, da te bo poseksal. Opravil sem svojo nalogo, toda mogoče bi bilo bolje, če je ne bi. Že ko sem bil v njej, sem vedel, da se to ne more dobro končati. Čutil sem, da se ni zavarovala pred mano.

V zvočnikih sprememba. Začne se blok slovenskih pesmi. Jaz na strehi, pa ti na strehi. Na plesišču potekajo migracije. Pol naroda na čik, druga polovica pod žaromete. Tudi rokometašica odhaja v smeri šank–stranišče–letni vrt. Hannie se mi približuje. Iz roke mi vzame pločevinko in jo nagne.

»Voda?! Bljek!«

Ponudim, da grem po novo pivo. Ponudbo zavrne.

Pleševa in se pogovarjava, Prišla je povprašat o Quisu. Videla je, kako je odvihral, čim jo je zagledal.

»Samo utrujem je bil,« rečem v vzporednem svetu. Potem Hannie povprašam po Rokometašici in njenih zamerah do mene. Predstavljam si, da bi to storil vsak, ki ima v sebi kanček socialnega občutka.

Vendar v resničnem svetu uberem bolj spolzko pot. Pred nekaj minutami, nekje med Električnim orgazmom in Idoli, sem se začel spraševati, ali si sploh še želim obdržati Quisa za prijatelja. Dilemi nisem prišel do dna. Veriga misli mi rožlja v glavi. Odločim se jo razgrniti pred Hannie. Poskušam prevpiti petstovatne zvočnike:

»Quis vsako jutro dela jogo. Razvije yoga mat, si na Youtubu nastavi posnetek z inštrukcijami in v mali sobici, v katero še sam komaj paše, tako intenzivno izmenjuje pozdrave soncu in položaje bojevnikov, da mi stanovanje še ves dan diši po njegovem švicu. Enkrat sem skozi priprta vrata opazil, da ne dela vaj v skladu z vaditeljičinimi navodili. Ona narekuje eno pozo, on dela drugo. Ona leži na tleh in usmerja pozornost v čelo ali podplate, on drži bojevnika tri. To se mi je zdelo tako fascinantno, da sem ga o tem povprašal. Zakaj sploh potrebuje Youtube? Pravi, da si vedno želi telovaditi po navodilih, a vmes ugotovi, da so premalo intenzivna, in začne delati po svoje. Zakaj ga potem ne ugasne? Ker koristi njegovi koncentraciji. Opozarja ga na dihanje in kontrolo mišic. To mi je zvenelo sumljivo, zato sem zadevo preveril. Nastavil sem si neko naključno vadbo in jo začel kmalu po ogrevanju ignorirati. Po desetih minutah sem doživel manjši živčni zlom. Pri praktično vsakem gibu me je vaditeljičin glas bombardiral z napačnimi informacijami. In kar je še huje, s čisto rahlo napačnimi informacijami. Bolje bi bilo, če bi govorila o politiki. Ker je bila vedno malo pred mano ali za mano v smislu svojega dihanja, gibanja, intenzivosti položajev, je bilo, kot bi se mi naselila v srednje uho in me poskušala prekucniti. Kdo bi to nalašč poslušal? Kaj to pove o njem? Veš, kaj se mi zdi? Da on celo uživa v tem! Da je z nekom v disonanci. Da rine v situacije, ki ga mečejo iz tira. In ko je vsega konec, si drzne še smiliti se sam sebi. Ali pa celo za svoje podvige pričakuje ploskanje. Kot da je bila to njegova predstava in mu moramo prinesti rože.«

Hannie kima. Ne vem, koliko je slišala. Verjetno bolj malo. Neca Falk čez mojo razlago kriči o bananah. Mislim, da bi Hannie raje plesala. Obrne se. Vidi, da se je Rokometašica vrnila k svojim mušketirjem. Poljubi me na lice, mi še enkrat ukrade pločevinko, naredi požitek vode in odide k svoji mali čredi. Ta plavolasa Slovakinja je čudovito bitje. Ni čudno, da je Quisu tako žal, da se ni bolj potrudil pri njej, ko je imel priložnost. Pol priložnost. Majhno namišljeno priložnost, ki je tako ali tako ostala samo v njegovi glavi. Nekoč je zavrnil njene pijane poljube, ker so bili za njegov okus preveč pijani. Romantični pesniki so veliki gentlemani. Ne izkoriščajo deklet z omejenimi kognitivnimi sposobnostmi. Deklet z načetimi mehanizmi samokontrole. Toda priložnost se ni več ponudila. Še huje: tista noč je bila zadnja, ko je bila Hannie v stanju, ki ga poganska ljudstva imenujejo samskost. Ko jo je Quis zavrnil, si je ta prisrčna radoživka zlahka našla drugega kandidata. S tem fantom, ki se je takrat poljubljal z njo, čeprav je komaj stala na nogah, je Hannie začela zvezo. Verjetno sta bila še vedno skupaj.

Zdaj ko me je zapustila, se počutim še bolj osamljenega.

Razmišljam o odhodu. Glasba se slabša in plesišče se vedno bolj prazni. A hkrati vem, da ni še čas za odhod. Defibrilatorske ročke delujejo. Glasbi dam novo priložnost. Grem do šanka po novo pivo.

Plešem in delam majhne požirke.

Spet sem v časovnem vozlu. Ne vem, koliko časa mine, preden pripleše do mene. Edina referenčna točka je pivo v moji roki. Večino sem ga spil, a nekaj ga še imam. Približno četrtino.

Priplesala je sama od sebe. Nihče je ni porinil vame. Zdaj je ob meni, včasih mi z rok vzame pivo in pije. Ne vem, kako dolgo bo ostala. A ko spijeva pivo do konca, ponudim, da grem po novo. Ponudbo sprejme.

Plezanje v kraški jami je obradilo sadove. Nisem več eden od žalostnih ljudi. Varnostni pas se zoža. Čim dobim prvo soplesalko, se pred mano pojavita še dve, me gledata, napol plešeta z mano, napol s skupinico ob strani. Kot je običajno v življenju, sta mi veliko bolj simpatični kot ta, ki se je ob meni znašla prva. A nič ne de. Glavno, da lahko na poličko v steni Gala hale odložim defibrilatorski ročki. Ne potrebujem ju več. Noč živi.

 

Debel afriški bobnar udarja po napeti koži mrtve živali in daje ritem galeji sužnjev nočnega življenja. Namesto kravjega uhana ima okrog vratu črne slušalke in namesto bobna macbook proja, a sužnji ga ubogamo, nimamo izbire, takšna je naša usoda; čeprav nismo vklenjeni v verige, se poslušno potimo v teh zadušljivih, preglasnih, nezdravih pogojih, medtem ko naše razpoloženje niha med vzhičenjem in obupom. Z dekletom, ki je prepiškalo moj varnostni pas, pleševa v skladu z zakonitostmi starodavnega obreda. Kriliva z rokami, spuščava glavi, vrtiva se v krogu. Čez dobrih dvajset minut me bo povabilo na vrt na čik, in čeprav ne kadim, se ji bom pridružil. Tam mi bo povedalo nekaj podrobnosti iz svojega življenja in jaz bom z njim delil podrobnosti iz svojega. Vse bo steklo kot namazano. Sva na avtopilotu, pozorna le na motnje, ki bi zadevo lahko iztirile. Ne bo jih. Nič naju ne bo iztirilo. Po pogovoru na vrtu se bova vrnila na plesišče in se nekje med prvimi tremi komadi začela poljubljati. Toda do tja je še daleč. Najprej bo treba oddelati pogovor na vrtu. Še prej pa izmenjevati poglede in občasno poskusiti sinhronizirati plesne gibe. Jaz se bom sem ter tja nasmehnil tudi drugima dekletoma, ki plešeta ob meni, da si ne bosta mislili, da nista dobrodošli, a le na način, da prvo tega ne bo opazilo. To je znotraj obreda dovoljeno. Ta ni premočrten in nepreklicen kot katoliška maša, ampak kaotičen kot klicanje dežja ali preklinjanje boga. Nobenega smisla ni, da bi si človek porezal varnostne mreže. Nihče se noče odpovedati pravici, da bi si lahko vmes premislil.

Te poganske maše, tega klicanja dežja se v nepravilnih intervalih udeležujem že dve leti. Privlači me s svojo človeškostjo (ko sem odraščal, je bilo v mojem svetu čisto sprejemljivo, da so fantje v nočnih lokalih pridobivali pozornost deklet tako, da so jih ščipali za rit), subverzivnostjo (tukaj ni le enega kalupa za oblikovanje moško-ženskih odnosov, temveč neskončno), svojo preprosto učinkovitostjo. In čeprav se mi zdi, da njegova rodovitnost zame že dalj časa upada in da me dela čedalje bolj žalostnega, še vedno vztrajam z njim, in to v skoraj isti obliki, kot sem ga nekoč odkril. Nočem ga zapustiti in nočem ga spremeniti. Ignoriram vse njegove starostne lise, rahitične kašlje, nenadna omedlevanja. Ne soočam se z njegovo minljivostjo. Je ljubljena oseba, ki leži na smrtni postelji. Vem, da po njem, ničesar več ne bo.

Zato s seboj vedno nosim defibrilatorske ročke. A obenem se zavedam, da ne bodo več dolgo delovale. Usahnilo je preveč vodnjakov, ki so obred nekoč hranili. Eden izmed njih je moj notranji. Do tega klicanja dežja ne čutim več dovolj navdušenja. Znotraj te množice poganskih maš je ostalo preveč bolečine, preveč nepredelanih čustev, preveč neizrečenega. Moja slaba vest je neumorna. Na vsakem obratu me opozarja, da zavijam v prepad. Da bom vanj porinil nekoga drugega. Kar je slaba popotnica za potovanje v neznano, zelo slaba lastnost za sopotnika. Toda s tem bi se dalo živeti. Navdušenje je mogoče zaigrati. Hujše je, da usiha največji in najpomembnejši vodnjak. Dekleta so nehala pristopati do mene. Da bi obred lahko deloval, morajo ona narediti prvi korak. Volan mora biti v njihovih rokah. Ona me morajo izbrati. In tega je vedno manj.

Čeprav je v najboljših časih Pijane lune veljalo pravilo, da tu fantje ne težijo puncam, so se zdaj po njej razširili mrhovinarji. Gledam jih, kako krožijo od dekleta do dekleta in jim ne pustijo dihati. Ta so zaprla grajska vrata, dvignila dvižni most in svoja obzidja opremila z lonci vrelega olja. Vso energijo vlagajo v obrambo. Kdo bi si v takšnih pogojih drznil organizirati kakšno okupacijsko kampanjo? Kdo sploh še upa, da bi mu napad lahko prinesel pozitivno izkušnjo. Vsaj tako si vse to razlagam. Mogoče je tudi moja privlačnost v zadnjih dveh letih precej upadla in so punce, ki so bile nekoč zalučane vame, dandanes zalučane v neko bolj zanimivo tarčo. Toda mislim, da ni samo to. Pijana luna se je objektivno spremenila na slabše. Zvonovi ji zvonijo. Kmalu bo prišel trenutek, ko jo bo treba pustiti umreti.

A zaenkrat še živi. Dekle, ki je priplesalo do mene, mogoče ni nekaj, kar bi sam hotel žrtvovati bogovom, a v tem mikroskopskem trenutku svojega življenja sem neskončno hvaležen zanjo. Ima lep širok obraz, smejalne gubice in polne živordeče ustnice. Barve njenih las ne vidim, ker ima na glavi pleteno kapo. Na nogah ji plapolajo haremske hlače, ki pod sabo obljubljajo dve zelo zapeljivi ritnici. Na stopalih ima japanke. Drobčkana je in zelo nasmejana.

 

Vrt Gala hale brbota.

S soplesalko sediva na zidku in obhajava drugo fazo poganske maše.

Tik preden sva zapustila plesišče, je naredila nekaj, kar je popolnoma zamajalo najin odnos. Obrnila se je k drugima dekletoma, ki sta plesali ob meni, in se z njima kakšno minuto pogovarjala. Poznajo se. Skupaj so prišle. V moji bližini nista bili zaradi mene, ampak zaradi nje. Nista bili moja varnostna mreža, temveč njena. Moj ego bi lahko na mestu izkrvavel. Hkrati pa je to razširilo moje možnosti. Zdaj ju bom laže spoznal. Upal sem, da ju bo povabila z nama na vrt. Ni ju. Ostali sta na plesišču. A to pomeni, da bom lahko, ko se bova vrnila, bolj aktivno plesal z vsemi tremi. Postajam nemiren. Pete me srbijo. Rad bi se čim prej odpravil nazaj.

Vem, da bi ji moral dati priložnost, vendar ne morem. Zaprem se vase. Postanem odrezav. Nesramen. Na njena vprašanja odgovarjam s kratkimi stavki in enozložnicami.

Ona tega sploh ne opazi. Njena kolena se stiskajo k mojim.

Pove, da je mlada raziskovalka. V zadnjem času veliko razmišlja o svoji prihodnosti. Po doktoratu ne želi ostati na fakulteti. Akademski svet je preveč tekmovalen. Vsi se postavljajo s svojimi dosežki. Birokracija jo ubija. Če bi ostala, bi morala delati na projektih.

»Kaj boš počela?«

Idealno bi bilo najti delo, ob katerem bi lahko veliko potovala.

Začne razlagati, kako si takšno delo predstavlja. Koristnost, osebna rast, spoznavanje novih ljudi. Zelo težko jo je poslušati. Njene besede nimajo nobene teže. Lebdijo okoli mene kot vodni mehurčki. Bojim se, da jih bom prepiškal. Gledam v tla. Takoj bi mi na obrazu prebrala, da me na njej nekaj moti.

Soplesalka opazi mojo zamaknjenost in mi začne postavljati vprašanja. A to so lažna vprašanja. V resnici še vedno govori o sebi, le da v obliki sokratskega dialoga.

»Si kdaj delal vilinske piškote?« vpraša.

»Koga?«

»Piškote z vilinskimi simboli.«

»Ne.«

»Jaz pa. Za kresno noč jih bom spet spekla za prijatelje.«

Gledam v tla.

»A supaš?« vpraša.

»Ne.«

»Meni pa je supanje najljubša stvar na svetu. Jutri oziroma danes zjutraj gremo supat na Kolpo.«

»Res? Ne bi potem morala že spat?«

»Haha! Če imam dober razlog, lahko več dni ne spim.«

In tako naprej. Vidim, da ne bom več dolgo zdržal. Naj ji povem, da sem utrujem? Naj grem domov? Če sem že prišel do sem, bi se lahko kljub vsemu vrnil na plesišče in poskusil spoznati njeni prijateljici. Povem ji, da grem na stranišče. In da bom potem šel plesat.

»Super. Se vidiva,« reče.

Vidim, da je tudi on zavila na stranišče. Postavim se pred pisoar in hitim. Bijem bitko s časom. Želim si, da je na ženskem wc-ju gneča.

Vrnem se ob zelo živahnem komadu. Afriški bobnar spet vrti jugoslovansko funky glasbo iz osemdesetih. Gala hala skače. Najdem soplesalkini prijateljici in poskakujem z njima. Na široko se režimo drug drugemu. Skupaj dosežemo skoraj tako visoko frekvenco, ko sta jo prej imeli Rokometašica in Hannie.

To je moj vrhunec večera.

Nato se soplesalka vrne in njeni prijateljici nenadoma izgineta. Nisem dovolj pozoren, da bi videl, ali sta šli na stranišče ali domov.

Soplesalka me prime za roko in se pod njo zavrti. To dvakrat ponovi, nato jo začnem vrteti jaz.

Komad odpleševa do konca. Potem se malo umaknem. Naredim korak nazaj. Ona naredi korak proti meni.

Grozno mi je, da ne opazi, kako se ji umikam. Naslednjih nekaj komadov se spuščam v mikro beg po plesišču. Delam majhne ritenske korake, ona mi sledi in se me poskuša dotikati. Si tako želi telesnega stika, da ignorira moje pomanjkanje navdušenja in ga nadomešča s svojim? Ali je samo tako slepa? Dovolj lepa je, da je čisto mogoče, da nima veliko izkušenj z zavrnitvami. Znotraj obreda je takšen mikro beg zelo jasnem znak za ne. Ga torej ne opazi ali celo ne upošteva? Premlevam svoje možnosti. Upam, da se bosta njeni prijateljici čim prej vrnili.

Pove mi, da gre po novo pivo. Vztrajam, da grem po pivo jaz.

Vrnem se z dvema pločevinkama.

Na obrazu ji vidim razočaranje. Deljenje enega piva je bila krasna priložnost za dotikanje.

Spet pleševa. Ko spijem pivo do konca, se sprijaznim, da njenih prijateljic ne bo več nazaj. Neham se ji umikati. Vedno bolj rineva drug v drugega. Z zgornjim delom svojega stegna se drgne ob moje mednožje. Čutim, da me bo zdaj zdaj začela poljubljati.

Razmišljam, ali je to pametno.

Pleševa objeta. Ne ozirava se več na ritem glasbe. Brado naslanja name in me gleda s svojimi absurdno velikimi očmi. Na svojem stegnu čuti mojo dokaj konkretno erekcijo. Mejo, ko bi se lahko opravičil in pobegnil domov, sem že prestopil. To je to. V tej točki odločitev ni več težka. Rahlo počepnem in se s svojimi ustnicami začnem približevati njenim.

 

V Audrey’s je nekoč hodilo dekle, ki sem jo imenoval Mostnina. Vsakič ko me je tam zagledalo, je priplavalo do mene skozi morje prepotenih gejev, me zgrabilo za ritnici in plesalo z ustnicami tako blizu mojim, da sem včasih skoraj omedlel od njene z rdečim vinom prepojene sape. Če sem se ji poskusil izogniti, me je sledila kot toplotni torpedo. A če sem se ji vdal in se začel z njo poljubljati, je po kakšni minuti odlepila svoje ustnice od mojih in odplesala stran. Mostnina je bila božanstvo, ki je zahtevalo svojo daritev. Ko jo je dobila, je izginila v noč in me do konca večera pustila pri miru. Bila je tudi radodarno božanstvo. Dvakrat ali trikrat mi je celo pripeljala kakšno svojo privlačnejšo prijateljico. Bila je pravičen davek. Razumela je zakonitosti obreda, ki sva ga obhajala. Vedela je, kaj si lahko vzame zase in česa ne. Ker je najina bližina ostala v mejah, ki sva si jih postavila, je bila intenzivna in dragocena. Prepričan sem, da je ne bom nikoli pozabil. Bila je nekaj, kar ne bi moglo zaživeti nikjer drugje kot v tej geološki dobi, ponoči, na Metelkovi.

Ura je okrog štirih zjutraj in jaz na plesišču Gala hale spet začenjam akt poljubljanja, ki bi se mu raje izognil. Kdo ve, kje je Mostnina danes? Si je našla partnerja, študij ali službo v tujini, ali jo je nočno življenje enostavno prenehalo zanimati, kot prej ali slej preneha zanimati skoraj sleherno metelkovsko dušo, razen tistih najbolj prekletih. Premalo sem vedel o njej, da bi znal ugibati o njeni iusodi. Niti tega nisem vedel, koliko je stara. Ne bi me presenetilo, če bi bila zdaj specializantka v kliničnem centru, vzgojiteljica v vrtcu ali članica kakšnega opernega zbora v Ameriki.

Poljubljam se s svojo soplesalko, kot sem se nekoč poljubljal z Mostnino.

Rdečine najinih ustnic se prelivajo druga čez drugo in ustvarjajo nove odtenke rdeče, ki jih ne bo nihče nikoli videl, niti midva niti svet. Izgubile se bodo v temi. Diham skozi nos. Ko odprem oči, mi pogled pobegne k drugim dekletom na plesišču. Zdi se mi, da jih je neskončno. Vsa so neskončno privlačna. V enem samem trenutku sem vsa izgubil. Zato imam oči raje zaprte. Poskušam umiriti misli. Koncentriram se na fizično plat poljubljanja. Mehčam ustnice, mehčam jezik. Svoje gibe popolnoma uskladim z njenimi. Če sem čustveno kapituliral, fizično ne bom. Ponosen sem na svojo tehniko. Postavljam se z njo.

Ko se moje ustnice zmehčajo, se zmehčajo tudi njene. Drsim po njih. Špranja njenih ust se rahlo pripre, na svoji spodnji ustnici začutim njen jezik, ki potrpežljivo čaka na povabilo na ples. Dotaknem se ga. Dotakne se me nazaj. Jezika se začneta prepletati kot dva raznobarvna kosa plastelina. Prepleteta se, se razpleteta, se prepleteta na nov način. Vse v točno določenem ritmu, kot bi te gibe že tisočkrat zvadila. Vse umirjeno in elegantno, kot bi najina jezika plesala na renesančni zabavi.

Nenadoma se zavem, da tako prijetnega poljubljanja že dolgo nisem doživel. Vsaj ne ob prvem telesnem stiku, ne ob tej pozni urni. Nočno poljubljanje je redko zares prijetno. Je agresivno in kaotično in tudi ves popit alkohol, ki sprva služi za rušenje medosebnih mej, kasneje naredi telo trdo, nerodno in neobčutljivo.

Toda tokrat ne. Najini telesi delujeta točno tako, kot bi morali. Je mogoče, da sta prišli v resonanco, ne da bi jaz to opazil? Moji možgani se upirajo. Radi bi me rešili. Obstaja pravilo: če ti je nekdo zoprn, ti bo zoprno tudi poljubljanje z njim. Ampak moje telo se ne pusti motiti. Predaja se užitkom. Erekcija se mi nenehno veča. Z njo se drgnem po njenem mednožju. Obrnem jo, jo poljubljam po vratu, drsim z roko po notranjosti njenih stegen, svoje mednožje pritiskam ob njeni ritnici. Soplesalka vzdihuje. Potem jo še enkrat obrnem in najina jezika se spet prepleteta.

To traja kar nekaj časa.

Moje misli se nikoli ne pridružijo užitkom. Ne morejo se umiriti. Rešujejo preveč vprašanj. Naj jo povabim domov? Rad bi si dovolj zaupal, da tega ne bom storil. Seks bi bil v tem primeru zelo nevaren. Ustvaril bi intimnejšo vez med nama, ki bi jo bilo veliko teže pretrgati. Tega si res ne želim. Po drugi strani pa: če je že poljubljanje tako dobro, kako lepo bi bilo šele biti v njej? Ne! Glede tega moram ostati trden. In kaj to pove o meni? Da sem zmožen takšnega poljubljanja. Popolnoma brez vsebine. Brez vsake želje po intimnosti. Vse to me preganja. Če bi bilo poljubljanje slabo in neprijetno, bi se že zdavnaj končalo. Tole pa kar traja in traja in traja. Res je dobro. Nobenega mehanizma nimam, da bi ga ustavil.

Glasba utihne. Vsi odhajajo domov. Varnostnik nas preganja iz Gale. Vsa kri je odtekla iz noči. Njene neomejene možnosti so se razpršile v vetru in poniknile v hladna betonska tla.

Soplesalka se odpravi na stranišče.

Povem ji, da jo bom počakal zunaj.

Zunaj se že dani. Sliši se ptičje petje. Hladen veter piha.

Zaslišim znan glas.

»Pikec!«

Zagledam Nežo. Sedi na robniku med Galo in Audrey’s. Ob njej sedita prijateljici moje soplesalke. Isti, ki sem si ju ves večer želel spoznati. Pred njimi so trije plastični kozarčki in velika steklenica tonika. Nežina vizitka.

»Quis mi je pisal, naj pridem,« reče. »Prinesla sem mu liter in pol gin tonika. Ampak ko sem prišla, ga ni bilo več tu. Varnostnik me ni spustil na Pijano luno. Še sreča, da sem našla dve novi prijateljici. Škoda, da nisi prišel že prej ven. Glej, skoraj vse smo spile.«

O avtorju. Nejc Juren (1982) je diplomiral iz prava in skoraj diplomiral iz češčine. Prevedel je nekaj čeških romanov, delal kot urednik in se zdaj preživlja kot glasbenik, stripovski scenarist in pisatelj. Skupaj z Izarjem Lunačkom je ustvaril grafični roman Animal Noir, ki je izšel v ZDA. Vodi ulični swing bend Počene Škafe, kjer igra ribežen in kitaro in piše besedila. … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Junak

    Gabriele D'Annunzio

    Velike prapore svetega Gonselva so že prinesli na trg, kjer so od svoje teže lenobno plapolali v vetru. Nosili so jih možje herkulskih postav, zaripli v obraz in z vratovi, napetimi od napora, saj so z njimi izvajali razne akrobacije.

  • Iz hleva na cesto

    Aljaž Krivec

    Nekoč smo šli z družino na koline k mojim starim staršem. Preden smo se odpravili od doma, samega dejstva kolin nisem dojemal kot karkoli posebnega. Še en obisk pač.

  • Voluhar

    Zarja Vršič

    Naslednje vstanem že ob petih. Manca je še v postelji, kot otrok zvita v dve gubi mirno diha. Tako spi že od nekdaj. Nekaj časa jo gledam. Potem se tiho oblečem in zapustim sobo.