Deset predbožičnih zabav

Lara Paukovič

Z Alenom sva imela do predbožičnih zabav diametralno nasproten odnos. On jih je oboževal, jaz pa sem se vsako leto težje pripravila do tega, da bi se na mrzel decembrski večer odsvaljkala s kavča in zapustila stanovanje. Energija mi je posebej pošla decembra tistega leta, ko sem dobila novo službo, svoje socialno življenje sem bila namreč, če sem želela nekaj časa nameniti še Alenu, prisiljena omejiti na minimum in tako z mnogo ljudmi popolnoma izgubila stik. Krivda je bila seveda delno moja, delno pa njihova – ko nobena stran ne vlaga več v odnos, ta sčasoma propade, to je naravni red stvari, s katerim se ni smiselno pretirano obremenjevati. Vendar pa me ni mikalo, da bi vse te nekdanje znance po dolgem času srečala na kupu – zdelo se mi je, da se ne znam več pogovarjati z njimi, poleg tega pa se je, ko se to zgodi, zelo težko izogniti recitiranju nebuloz v zvezi s tem, kako bo treba v novem letu prav zares na kavo. Alen se je, nasprotno, prav tedaj vrnil z dvomesečnega izobraževanja v tujini in komaj je čakal, da se ponovno vpne v svoje socialne kroge. Kot iznajdljiv ekonomist, ki je že nekaj let delal v uspešnem farmacevtskem podjetju, je imel silno obsežen krog poznanstev. Mrežil se je ob vsaki priliki in po načelu »daj priložnost vsakemu človeku, nikoli ne veš, kdaj ti bo prišel prav«. Tudi sama socialno nisem bila ravno nespretna, vseeno pa sem sklepanje novih poznanstev omejila na službeno okolje – že to je zahtevalo veliko več strpnosti, spretnosti in taktiziranja, kot sem si sprva predstavljala. Morda zato, ker sem bila dejansko zadovoljna s tem, kar sem počela in kako sem si uredila življenje, to povedati naglas pa je bil za stanovske kolege, ki so drug drugemu nože iz hrbta pobirali zgolj zato, da so si jih potem lahko še enkrat in še z večjim zanosom zarili globoko v meso, osmi smrtni greh. 

Že v prvem tednu decembra sva dobila dve vabili, kar ni obetalo nič dobrega. Anja in Denis sta organizirala predpraznično druženje z dodatkom: končno bosta pokazala drugorojenca, ki se je rodil septembra. Mene pa je na neformalno druženje v krogu ožjega kolektiva povabil urednik revije, za katero sem občasno prevajala. To je bilo eno redkih srečanj, ki sem se jih dejansko nameravala udeležiti, z urednikom in njegovo ženo sem se namreč odlično razumela tako jaz kot Alen. A če imava čas za to, ni razloga, da se ne bi odzvala tudi povabilu Denisa in Anje, je sklenil Alen. 

»Nista bili z Anjo včasih dobri prijateljici?« me je vprašal, ko je ugotovil, da mi stvar ne diši preveč.

»Bili sva, preden je dobila otroka.« 

»Tudi midva ga bova enkrat imela,« je rekel in se nežno dotaknil moje roke. »Ne še zdaj, seveda,« je dodal, potem ko sem v njegovo smer poslala nekaj neodobravajočih pogledov. »Boš takrat prekinila stike z vsemi kolegicami?«

»Ne gre za to, Alen. Enostavno spremeni se ti fokus. Anjo materinstvo tako izpolnjuje, da ne razume več mojega življenjskega sloga. Jaz pa sem po drugi strani tako zadovoljna s svojim delom in najino zvezo – zaenkrat še brez otrok – da si ne predstavljam, da bi bila na njenem mestu. To ni nič strašnega, sporazumno sva se oddaljili.«

»Vesel sem, da si srečna.«

»Res sem,« sem poudarila, da Alen ne bi podvomil. 

Na zabavo pa sva vseeno šla. Z Anjo sva izmenjali nekaj vljudnostnih puhlic v zvezi z dojenčkom Leonom, ki je bil, to sem morala priznati, res kar ljubek, pa tudi prvorojenka Katja je bila začuda dobre volje, ni se cmerila kot ob najinem zadnjem obisku. Preostanek časa sem se držala Alena in smejala šalam skupnih znancev, ki so bile na žalost vsako leto slabše. Kot zadnja gosta sta se zabavi pridružila Matej in Jana, uspešen par, ki je nekoliko spominjal na naju z Alenom, s to razliko, da sta bila že štiri leta starša malega Davorja. Jana je bila, vsaj tako se je zdelo, iskreno vesela, da me spet vidi. Po kratkem obujanju spominov, pred leti smo namreč vsi štirje skupaj počitnikovali na Kreti, jo je zanimalo, kaj je novega. 

»Že pol leta imam novo službo,« sem odvrnila.

»Čestitam,« je odvrnila. »Mene pa so ravno prejšnji teden premestili na oddelek za marketing. Zelo sem vesela, čeprav bo težko. Davor je že tako prepogosto pri moji mami.«

»Z Matejem nimata lahkega dela,« sem se strinjala. »Dve odgovorni službi, pa še Davor.«

»Ko se odločiš za otroka, v poslovnem svetu tvegaš vse. Če ne bi zanosila, bi lahko že zdavnaj izpolnila cilje, ki sem si jih zadala pred tremi leti ali še prej. Povem ti, da bi včasih najraje skočila skozi okno, a mi ni žal. Davor je krasen otrok. Kaj pa ti, bo kmalu kakšen?«

»Ah, kje pa. Mislim, da sem ti že pred časom povedala, da še vsaj pet let ne nameravava imeti otrok.«

»Pet let? Ampak takrat boš že čez trideset!« se je zgrozila. 

»Moja mama me je imela pri dvaintridesetih,« sem ji zabrusila. 

»Saj nič ne rečem … Popolnoma razumem vajino odločitev, ravno zato, ker vem, kaj bosta izgubila, če postaneta starša. Zdaj vama je fino, oba dobro služita, potujeta, brez obvez sta … Vseeno pa mislim, da se tega lepega dne naveličaš. V življenju je še kaj več kot samo kariera, in verjemi mi, če se je kdo moral dokopati do te ugotovitve, sem to jaz,« je rekla. Njen ton je bil prijazen, tako da komentarja nisem mogla jemati za zlonamernega. Še več, njeno stališče sem celo razumela, saj sem vedela, od kod izhaja. 

»Ne gre za to, da bi hotela popolno svobodo,« sem zato dejala. »Enostavno utrujena sva. Trenutno oba res veliko delava, ker sta najini karieri v vzponu, in za otroka se bova odločila, ko se stvari malo umirijo.«

Jana je pokimala, a ji je na obrazu pisalo, da misli – kot si je verjetno mislila tudi Anja – da sem sebična. V resnici nisem bila povsem prepričana, ali si otroka zares želim. Je tisto »več kot«, kar je omenjala Jana, resnično polulanček, ki se te drži za krilo? Kaj je narobe z življenjem, v katerem čas namenjaš samo partnerju in delu? Mar ni tudi to ljubezen? Če je vez med partnerjema trdna, ne potrebujeta otroka, da bi jo okronal. Kar pa se tiče dela, je že Kahlil Gibran v Preroku zapisal, da šele ko se z delom povežeš, zares ljubiš življenje. A povedati kateri koli mladi mamici, da v materinstvu ne vidim pravega smisla, se mi ni zdela pametna poteza. 

Druženje pri uredniku je bilo pričakovano bolj prijetno, čez čas se je razplamtela le burna debata o neprijaznih delovnih razmerah v kulturi. Založbi, ki je izdajala revijo, so za prihodnje leto zmanjšali količino sredstev in kar nekaj občasnih, čeprav dobrih prevajalcev in novinarjev je moral urednik zaradi tega odsloviti. Klemen, mlad (in aroganten) prevajalec in prozaist, ki sem ga bežno poznala še iz gimnazijskih časov, ni skrival svojega ogorčenja nad situacijo, ki je prizadela tudi njegovega tesnega prijatelja. 

»Bojan mi je povedal, da nimaš več denarja zanj,« se je obrnil k uredniku. »A veš, da so mu v zadnjem času odpovedali pogodbe pri treh medijih? Nimam pojma, kako bo napraskal za najemnino.« 

»Če Bojan ne bi bil tak jebiveter, bi lahko še naprej delal pri meni in pri Erlahu,« je odgovoril urednik. »Tip je genialen pisec in zanj bi plačal iz lastnega žepa, ampak da dve uri, preden gremo v tisk, še vedno čakam na njegovo besedilo … Hvala lepa.«

»To so te genialne umetniške duše,« sem pripomnila. »Pišejo po navdihu, občutka za odgovornost pa nobenega.«

»Kaj pa ti veš?« Klemen me je zaničljivo premeril. Nikoli se nisva marala. On je bil v gimnaziji hipi, jaz povzpetniška piflarka. »Ti imaš redno službo. Me prav zanima, če bi to izjavila tudi, če bi bila od sproduciranega besedila odvisna tvoja eksistenca …«

Opazovala sem Alena. Kadar mu je kdo stopil na živec, se mu je čelo stisnilo v dve simetrični gubi. Gubi sta bili zdaj močno napeti in z vžigalnikom je neritmično trkal po kozarcu z viskijem. Slednjič je napravil požirek in si prižgal cigareto, vse to v nekaj sekundah. Cigaretni dim je puhnil Klemnu naravnost v obraz.

»Tudi Bojanov obstoj ni odvisen od pisanja besedil. Če sta taka kolega, najbrž veš, da mu najemnino še vedno plačuje oče. Honorarje zagoni za pivo, cigarete in punco, če jo slučajno ima,« mu je razložil, kot bi se pogovarjal s šolarčkom.

Alenove povezave so bile res impresivne. Bojan je bil slučajno sin nekdanjega sodelavca Alenovega trenutnega poslovnega partnerja. Oziroma nekaj v tem smislu. Vsekakor je bila njegova informacija očitno točna, saj je Klemen utihnil, urednik pa se je privoščljivo zarežal. 

Klemna sem potem zopet srečala prihodnji teden na svoji službeni zabavi. Čeprav naj bi se je udeležili samo tisti, ki so delali za našo medijsko hišo, sem presenečena ugotovila, da je prineslo ljudi z vseh vetrov, bolj medijsko izpostavljene kulturnike, nekaj estradnikov in očitno tudi ekonomiste, saj je Alen hitro našel skupino ljudi, ki jih je poznal, in se z njimi zapletel v pogovor. Jaz sem ostala sama – vdala sem se v usodo. Švigala sem od mize do mize in ob vsaki kaj pojedla in popila, hrane in pijače je bilo namreč za celo vojsko, tako da pravzaprav ni bilo čudno, da so nas izvohali tudi zunanji obiskovalci. Vse bolj vinjena sem vedno lažje prenašala brezpomenska rokovanja in pomenkovanja s sodelavci in znanci. S Klemnom sva se celo pozdravila, čeprav sem bila prepričana, da je zaradi Alenove pripombe še vedno na smrt užaljen, potem pa me je prestregla Ivana, nekdanja sošolka, zdaj piarovka pri neki tretjerazredni agenciji. V prostem času je pisala pravljice za otroke in obupavala, ker ji nikakor ni uspelo najti založbe, ki bi jo to zanimalo. 

»Pisala sem že trem urednikom, pa nobenega odgovora. Da ne govorim o tem, da dva od njih celo poznam osebno! Svinje.«

»Pokliči jih ali pa se kar nariši tam,« sem ji svetovala. »Tudi tebi se je sigurno že kdaj zgodilo, da si zaradi prezaposlenosti spregledala e-mail.«

»Zakaj bi klicala in se še dodatno poniževala?« je našobila ustnice. »Polno glavo imam vsega. Človek se trudi, nazaj pa ne dobi nič. Potem pa izvem, da je Katarina pred dvema mesecema izdala slikanico, in to pri ugledni založbi!«

»Katarina? Katera Katarina?«

»Najina sošolka!«

Šlo mi je na smeh, ko sem pomislila, kako bolestno je bila Ivana v času šolanja ljubosumna na Katarino. Ivana se je ves čas gnala – za ocene, za prepoznavnost, za splošno všečnost; Katarini pa je bilo za vse to precej vseeno, a je bila desetkrat bolj uspešna; talent in karizma sta ji bili očitno položeni v zibko. Pričakovano se je precej bogato poročila in izdajo ji je nedvomno omogočil njen mož, ki je na založbi, ki jo je omenila Ivana, poznal vodilni kader – to mi je Katarina, ko sem jo nazadnje srečala, celo sama povedala. Ivani seveda nisem privoščila zadoščenja, ki bi ga imela, če bi izvedela za to.

»Krasno, vesela sem zanjo.«

»Lepo te prosim. Raje se vprašaj, komu je dala noge narazen za kaj takega.«

»Poslušaj, Ivana,« sem ji rekla. »Če se boš ves čas obremenjevala samo s tem, zakaj je drugim uspelo, tebi pa ne, boš ostala točno tukaj, kjer si zdaj – honorarna piarovka, ki jo trikrat zavrnejo, pa že misli, da je konec sveta.«

»Honorarna! Seveda delam honorarno, pogodbe za delo za nedoločen čas namreč, čeprav je v tvojem svetu rožic in metuljčkov morda drugače, ne rastejo na drevesih. In kaj naj bi sploh naredila?« 

»Poskusi kje drugje! Spoznavaj ljudi, pridobivaj informacije, se bo že našel kdo, ki te bo usmeril.« 

»Ti si niti predstavljaš ne, kako je biti na mojem mestu,« je siknila. »Takoj po faksu si dobila službo. Poleg tega imaš ob tem še kup priložnostnih del, za katera nimam pojma, kje jih stakneš, ti padajo z neba ali kaj … Ne vem, ali tudi ti komu širiš noge, da imaš v življenju tak krompir, in me niti ne zanima, ampak s polno ritjo je lahko srati.«

Namesto da bi se razjezila, se mi je zasmilila. Tudi ona si žal ni predstavljala, kako je biti na mojem mestu. A za to, da bi ji v celoti pojasnila, zakaj je moj položaj včasih hudo nehvaležen, bi potrebovala več časa, predvsem pa bolj trezno glavo. Tako pa sem bila ravno dovolj pod gasom, da sem lahko sproducirala kratek patetičen govor o tem, kako niti meni ni lahko, kako pravzaprav delam ves čas, moram biti vsem na razpolago štiriindvajset ur na dan in nemalokrat požreti kaj, kar ni v skladu z mojimi načeli. Poleg tega, sem dodala, sem si jaz to pot tlakovala že med faksom, in Ivana je slednjič morala priznati, da je sama med študijem za svojo bodočo zaposljivost naredila odločno premalo. 

Na zabavah 4, 5, 6 in 7 sem si, čeprav so bile vse organizirane s strani Alenovih kolegov ali poslovnih partnerjev in zato zame še toliko bolj nepomembne, končno nekoliko oddahnila od opravičevanja same sebe. Moji in Alenovi sodelavci ne bi mogli biti bolj različni. Naši medijski hiši resda ni šlo slabo, a to tukaj je bil svet velikih korporacij in Alenovi brezhibno urejeni kolegi so, kot vsako leto, pod roko vodili dekleta, s katerimi se nisem mogla primerjati, četudi sem veliko dala na svoj videz. Alena to ni motilo – ponosno me je opazoval, ko sem odgovarjala na vprašanja kolegov, večinoma glede službe in tega, kako sva preživela poletje, ki je bilo sicer res že rahlo oddaljeno, nudi pa ta tema vsako božično sezono kar nekaj materiala za pogovor. 

»Tudi mene je odvetniška firma, pri kateri sem med študijem opravljala prakso, zaposlila takoj, ko sem naredila pravosodni izpit,« se je Barbara, spremljevalka Alenovega sodelavca Aljaža, odzvala na mojo novico o redni zaposlitvi. »Za pridne in vztrajne se vedno kaj najde. Že veš, kakšne so tvoje možnosti za napredovanje?« 

Da upam, da se bom nekoč povzpela do uredniškega mesta, sem kakšen teden za zabavo št. 7, na privatni zabavi, organizirani s strani mojih in Alenovih skupnih znancev, zgodovino in potencialno prihodnost svojega dela v medijih odstirala Matjažu, ki je bil tudi moj sodelavec v časih, ko sem pisala za časopis, ki je potem propadel. Matjaževa usoda je bila zdaj precej bolj negotova kot moja – čeprav je bil med bolj prodornimi intelektualci, mu nikakor ni uspelo priti na zeleno vejo. Pisal je za malo morje medijev in tako za silo zaslužil za spodobno plačo, a ga je negotovost, kaj bo z vsemi temi honorarji jutri ali čez eno leto, spremenila v zagrenjenega cinika. Poleg tega je bil v svojih člankih pogosto kritičen, kar je šlo marsikomu v nos.

»Ne sliši se slabo,« mi je odvrnil. »Ampak nekaj mi povej. Koliko svobode pravzaprav imaš v tej službi? Lahko pokrivaš, kar ti srce poželi, ali moraš dobiti potrditve od šefov?«

Pojasnila sem mu, da je dejavnikov seveda veliko in da sem s tega vidika omejena – določeni prispevki so res diktirani s strani vodstva, spet drugi sponzorski ali za njih dobimo sredstva, potem je tu strah pred morebitnimi tožbami, konkurenca …

»Sem si mislil. Pa se ne počutiš slabo ob zavedanju, da si samo lutka, ki jo upravlja nekdo od zgoraj?«

»Matjaž, nikoli si nisem želela, da bi spremenila svet. V tem smislu moji prispevki ne potrebujejo potrditve. Nikogar ne ogrožam.«

»Zaenkrat ne. Ampak kaj, če boš nekoč želela spregovoriti o nečem, pa ne boš mogla? Dokler boš potrjevala sistem, boš v tej službi srečna. Ko se mu boš enkrat pričela upirati, pa boš dobila po prstih. Takrat se boš morala sama odločiti, ali boš ostala ali šla. In če boš šla, te najverjetneje čaka nekaj podobnega moji situaciji, ki iz tvojega milnega mehurčka ni videti tako slaba, v resnici pa je, verjemi mi, prav mizerna.«

»Vsi smo ujeti v sistem,« sem rekla. »Tako ali drugače.«

»Te to ne moti?«

Namesto odgovora sem izpraznila kozarec vina in ga s treskom odložila na klubsko mizico. Seveda me je motilo, koga pa ni? Iz mučne situacije me je rešila Ajda, Alenova prijateljica, sicer pa obetavna podjetnica, ki je prijazno pohvalila mojo barvo las. Zahvalila sem se, čeprav sem dobro vedela, da je pred časom razlagala zbrani družbi, da se moram nujno vrniti na svoj naravni odtenek, nova barva je namreč odločno preveč izumetničena. Ajda me je od nekdaj slabo prenašala – sumila sem, da do Alena čuti več kot samo prijateljstvo – a odkar sem delala v medijih, se je smukala okoli mene kot kakšna priliznjena mačka, upala je namreč, da ji bom ob priliki naredila kakšno uslugo. 

Čez nekaj dni, na božični večer, ko so moji in Alenovi starši skupaj z nama sedeli za veliko mizo v jedilnici hiše mojih staršev, v ozadju so se vrtele osladne božične pesmi, v pečici pa je cvrčal puran, se na Matjaževe besede in Ajdino blebetanje nisem več spomnila. Zadnje predbožično druženje v tem letu, sem si v mislih ponavljala, olajšana, da gre sezona h koncu – še malo, pa lahko hiberniram. Alen je razlagal o svojih novih naročnikih, jaz o intervjujih, ki sem jih načrtovala po novem letu, najina očeta sta drug drugemu ustrežljivo natakala konjak, mami pa sta se obračali zdaj k meni, zdaj k Alenu in vneto kimali. »Vidva sta res krasen par,« se je nato oglasila moja mama. »Mlada, lepa, pametna! Tako sem vesela, da sta se našla. Ravno prejšnji teden mi je Marija potožila, da njena Suzi, ki sicer niti ni končala faksa, nikakor ne dobi ne službe ne partnerja. Po cele dneve sedi doma in se zakaja. Si predstavljaš? Uboga Marija. In sem pomislila, kakšna sreča, da je moja hči tako uspešna. Vse ti gre kot po maslu. Kajne?«

Nasmehnila sem se, Alen pa me je pod mizo pobožal po kolenu. Namignil mi je, da bi se počasi lahko odpravila, da bova imela še sama kaj od večera. Oborožena z darilnimi vrečkami sva se sprehodila skozi naselje vrstnih hiš, ene bolj kičaste od druge. Manjkal je samo še sneg, a sneg za božič je zadnjih petnajst let bolj kot ne utopija. 

»Tvoja mama je imela prav,« je zamišljeno rekel Alen. »Lahko sva hvaležna za takšno življenje. Marsikdo sanja o tem, kar imava midva.«

»Srečo imava,« sem pokimala.

»Srečo, ja. Si res srečna z mano?«

»Seveda.«

»Pa na splošno?«

Na hitro sem pomislila na Ivano, pa na Bojana, Matjaža in Suzi ter na to, da ne smem končati kot oni. Matjaž je imel mogoče prav, a se s tem ne smem obremenjevati. Malo mi je šlo na jok zaradi vsega, kar je pravzaprav narobe z življenji, ki jih živimo, a sem pogoltnila cmok v grlu, solze v kotičkih oči pa je posušil veter, ki mi je kolegialno zapihal v obraz. 

»Sem. Zelo sem srečna,« sem odvrnila. 

 

O avtorju. Lara Paukovič (1993), pisateljica in publicistka. Njen prvi roman Poletje v gostilni je izšel leta 2017 pri založbi Beletrina, drugi, Malomeščani, pa leta 2019 pri Literi.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tudi jaz

    Nejc Rožman Ivančič

    Sedim na malem kartonastem kovčku, v katerega mi je Mamika spakirala zvezek, navadni svinčnik, nalivno pero, jopo, spodnje perilo, hlebec kruha, štiri pare klobas in Meda brez enega očesa. Oblečena sem v bluzo, ki mi jo je Mamika kupila za v šolo, v pulover, ki mi ga je spletla teta Lizika, v plašček in v lepe žametne hlače.

  • Umazana igra

    Primož Sturman

    »Svet je toliko napredoval, da bo vam, babam, prav kmalu še zrastel kurac. Potem pa bomo na konju,« je rekel polglasno in takoj zaspal.

  • The Notebook

    Ana Svetel

    Načeloma se imam pod kontrolo. Veliko delam z ljudmi, vse mogoče slišim. Ampak tole … Zgodba mi je, kot se reče, segla do srca.