Zarisovanje meje med meteorologijo in poezijo

I

Konec koncev bi se človek moral odreči uporabi
besed, ki označujejo elementarne fenomene.
Še posebej takrat, ko opisuje
svoje duhovne izkušnje in miselne okvire.
Poezija v sedanjiku in prihodnjiku mora biti zgrajena drugače.

II

Gledam skozi okno.
Dež dežuje v pesmih, ki so bile že tisočkrat izpete.
Sneg sneži v pesmih, ki so bile že tisočkrat izpete.
Odidem ven.
Nič pesniškega ni na vetru.
Le hlače mi plahutajo od njegove sile,
biča me v obraz in mi zmede misli,
kar v dobri meri potrjuje
moja teoretična razglabljanja.
Poezija in meteorologija
sta se skozi čas zapletli v prepir
in zdaj je prišel trenutek,
da se začneta brigati vsaka zase.

III

Moja babica (po očetovi strani), Mariam Iatašvili,
je bila meteorologinja.
Moj ded (po materini strani), Parmen Rurua,
je bil pesnik.
Vse od otroštva dalje so bile besede, ki so
za moje uho zvenele najbolj poetično,
imena različnih vrst oblakov.
Babica je uperila prst v nebo in me učila:
»Kumulus, stratokumulus«.
Toda od tedaj je minilo dosti časa.
In danes jaz,
kakorkoli je že to obžalovanja vredno in čudno,
prihajam na plan z razkritjem
o nepesniški naravi meteorologije
in nemeteorološki naravi poezije.

IV

Pričakujem, da se boste zavedli,
da to nikakor ni lahka tema.
Še toliko manj, če je človek nekoč zapisal vrstice, kot so:
»Veter je v duši. O Marija z očmi barve vode,
veter je v duši, pa naj bo tema ali beli dan, ki traja,«
in še kar nekaj takih in podobnih zadev.
Da, to ni lahko tema.
Pa vendar, to počnem zato,
da v prihodnjem življenju in poeziji
ne bi bilo nikakršnega dežja, ki bi mi padal iz oči,
nobenega snega, ki bi mi belil lase,
nobenega vetra, ki bi prežal v moji duši.

V

To pesem sem napisal
kot vremensko napoved za poezijo
in šel ven na sprehod po ulici,
kjer so mi v nepesniškem vetru
plahutale hlačnice in
me je ta isti veter bičal v obraz.

Prevod: Barbara Pogačnik