Vsake toliko časa

Obstajajo mesta, v katerih se celo moja misel
zvije in postane podobna znamenju za vprašaj.
Pot se v odsotnosti besed pretaka čez čelo.
Pogrešam te. In se kljub temu bojim vrnitve

v brezperspektivnost kraja, od koder
sem odšel. Zavedam se te nujnosti, najbolj,
kadar se sam sebi zdim kot pločevinka
na polici; iztisnjeno pivo, iztrošeno telo,

pogled čez zamazano steklo. Vadim se
v potrpežljivem čakanju, čeprav se nič
ne spremeni. To potvorjeno velemesto
s starimi ruskimi vagoni pod Vitošo se

širi kot komaj opažena guba v drevesa.
Gubica, zarisana na ustnicah, na kaotičnih
dvoriščih ob elektrificiranih tirih. Mogoče
je tukaj isto kot doma. Ali še slabše, pravijo.

(Tiste razpadajoče socialistične stavbe
pred tremi urami v Plovdivu.) Ti nimaš, ti
ne poznaš te preteklosti. Nekje si kot
upanje, ki je zmeraj za drugega v drugem.