Večerja

Anja Grmovšek

Med večerjo nama Tom Waits pripoveduje o kurbi iz Minneapolisa.
Sosedje se vrnejo z morja in skregani med sabo
iz avtomobila nosijo umazane brisače in spodnjice.
Med večerjo razmišljaš, kdaj me boš zvlekel v spalnico.
Razmišljaš, da bi mogoče lahko opravila kar tukaj. V kuhinji. Na mizi.
Med dimljenim lososom in slanimi kumarami.
Med večerjo na drugi strani sveta ljudje rešujejo kite.
Se bašejo s krompirjem brez okusa in na kruh mažejo arašidovo maslo.
Med večerjo razmišljaš o tem, kakšne barve spodnjic imam na sebi.
Ali če jih sploh imam. Razmišljaš, da bi bilo kozarce treba ponovno
napolniti s sladkim vinom.
Med večerjo se tisoč kilometrov severneje od naju odvija tekma
med Borussio in Bayernom. Po televiziji ni prenosa.
Med večerjo naju pokliče tvoja mama. Vedno zna izbrati pravi trenutek.
Medtem ko se pogovarjaš z njo, prižgem že napol zgorele dišeče svečke.
Razmišljam, kdaj me boš zvlekel v spalnico.
Po končanem klicu mi predlagaš seks v troje. Za popestritev.
Ne vem, kaj naj bi to pomenilo. Upam, da ne s tvojo mamo.
Med večerjo nama Tom Waits zdaj pripoveduje o toplem pivu in hladnih ženskah.
Razmišljam, koliko žensk je imel med svojimi rjuhami.
Med večerjo razmišljaš, da si neumen. Ker si tisto izrekel na glas.
Med večerjo nemarnega Avstrijca v Singapurju kaznujejo,
ker na javnem stranišču ni potegnil vode. In ker si po opravljeni potrebi ni umil rok.
Razmišljaš, ali bom pristala ali znorela.
Med večerjo nama znanka iz Haaga piše razglednico.
Pričakuješ, da bom znorela.
Med večerjo se v laguni Mirim utopi petletna deklica. Domačinka.
Pričakuješ, da bom znorela.
Med večerjo razmišljam, da se seksu v troje ne morem izogniti. Tudi če bi si to želela.
Razmišljaš, ali bo po večerji tudi sladica. Mogoče sladoled z vročimi višnjami.
Med večerjo razmišljam, da je v tvoji postelji že bil nekdo drug.
Zagotovo kar nekaj lepih žensk. Z dolgimi nogami in povoskanim mednožjem.
Razmišljam, kdaj me boš zvlekel v spalnico.
In kdaj se bova ljubila v množini.

O avtorju. Anja Grmovšek (1993) je študentka slovenistike in primerjalne književnosti, ki se vedno znova in znova išče ter spoznava v nerimanih verzih, ki ji občasno uidejo izpod prstov. Navdušuje se zlasti nad sodobno slovensko poezijo, ki jo po navadi prebira na mestnem avtobusu, in nogometom, s katerim zapolni preostali del dneva. Živi v okolici Ljubljane, a se ji vse bolj dozdeva, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • anaiiis pravi:

    Nujno.

    Nujno preizkusiti popestritve v vseh mogocih oblikah, da spoznamo, kdo so ti nasi igralci,
    ki lahkotno igrajo med rjuhami, kjer so ze lezli in zalezovali drugi. Tisti – navidezno boljsi, bolj okretni, bolj diseci, bolj voskano gladki.

    Vse skupaj je bil dolgocasen vecer. Ona me je zanimala veliko manj, kot sem domnevala v fazi pricakovanja.
    Nad nami oblak bedne gostote tega, kar je potrebno opraviti in dejstva, da smo bili v tem nesinhrono neizurjeni. Telesa so bila v napoto.
    Pravzaprav se je nisem imela nobene zelje dotakniti – na sreco pa je tudi ona tekala okoli v velikih krogih, ni bila niti v dosegu mojih rok.
    S kacjo vljudnostjo sva se skrivali druga pred drugo.

    Kakorkoli. Vidno je bilo, da je med njima nekaj drugega. Ne nujno tesnejsa povezava, pac pa nekaksna dodatna motnja nasih zbeganih frekvenc.
    Jaz sem bila kljub temu slepo razigrana in nekriticno navdusena nad svojim domnevnim darilom.

    Izkazalo se je, da sta imela razmerje prej, med in po tem slabo organiziranem dogodku.
    K sreci je svoje povoskano mednozje kmalu odnesla drugam, bil ji je veliko predolgocasen.
    Jaz pa sem se tako znebila igralca, ker sem ga lahko koncno videla malo od dalec, nezaslepljeno od lastnih utvar.
    Sladko vino pijejo samo hipsterji, bi rekel. Bil je ironicna zrtev samega sebe, svojih zizkastih zelja, kjer je uresnicenje sanj lahko samo nocna mora.

    Nikoli vec nisem obzalovala svoje skepse nad konzumacijo vsega v vedru.
    In moje telo je dobilo cisto vse potrditve in moske solze, ki jih je potrebovalo za pomiritev.
    Postala sem mehanicna smrt za take, kot je bil on. Ponizani, izgubljeni nesrecnezi, s hrepenjenjem zgolj po nedosegljivem.
    Dolgo je bilo zelo zabavno, vendar pa sem se naposled le navelicala: morala sem nazaj k sebi, splezati iz mlake krvi zmedenih komarjevih samcev.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tempus et errores

    Aleš Jelenko

    Celota  je  tako  velika, da  jo  raznese  njena majhnost.

  • moje stanovanje

    Aljaž Primožič

    bog živi v mojem stanovanju in je gluhonem.

  • Dišeča perla

    Tanja Badalič

    Kristali sljude prosojno dihajo na ustnicah stenskih poslikav, da bi uvideli božanstvo v brezmejnih galaksijah dvorožke ali trebuhodlačnika.