Včasih rodim nič

Mojca Marinšek

Včasih rodim nič.
Nabreknejo mi prsi
in slabo mi je.
Postanem lačna
in dotikam se vseh stvari
kot same sebe,
kadar sem sama.

Včasih se mi napne telo
in jaz mu ne pustim,
da bi izdihnilo.
Rada se pretvarjam,
da se bo nekaj zgodilo,
da tam nekaj je;
ideja, ki vrši mitozo,
smisel, ki se uteleša.

Včasih sanjarim o tem,
da v rokah držim
zemljevid svojega življenja.
In dozdeva se mi,
da so na njem ceste
in postojanke
in ravnine
in velika mesta.
Ne znam ga brati.
V resnici ne potrebujem 
natančnih informacij,
nazivov, meril in opozoril.
Zgolj zagotovilo,
da tam nekaj je;
pot, ki povezuje točke
mesto, kjer se nekaj zgodi.

Včasih rodim nič.
Nekaj se mora zgoditi.

O avtorju. Mojca Marinšek je študirala ruski in angleški jezik s književnostjo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je veliko pridobila, še več pa odvrgla. Rada raziskuje razsežnosti jezika in govora, lastne in tuje izkušnje utelešenja, tišino in človeka kot bitje. Boji se kobilic in svojih senc, zato slednje včasih nažene za pisalno mizo ali na plesni parket. Piše poezijo in krajša prozna … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Življenje teče, pa ni pijača

    Rok Vilčnik rokgre

    profesionalni vrvohodec je prodal svoje ravnotežje radiotelegrafistu

  • Veronika

    Ana Lorger

    Kaj naj naredim s tvojimi očmi, z očmi Veronike?

  • Meje

    Tonja Jelen

    pesti so trde
    lomijo samo sebe