Včasih rodim nič

Mojca Marinšek

Včasih rodim nič.
Nabreknejo mi prsi
in slabo mi je.
Postanem lačna
in dotikam se vseh stvari
kot same sebe,
kadar sem sama.

Včasih se mi napne telo
in jaz mu ne pustim,
da bi izdihnilo.
Rada se pretvarjam,
da se bo nekaj zgodilo,
da tam nekaj je;
ideja, ki vrši mitozo,
smisel, ki se uteleša.

Včasih sanjarim o tem,
da v rokah držim
zemljevid svojega življenja.
In dozdeva se mi,
da so na njem ceste
in postojanke
in ravnine
in velika mesta.
Ne znam ga brati.
V resnici ne potrebujem 
natančnih informacij,
nazivov, meril in opozoril.
Zgolj zagotovilo,
da tam nekaj je;
pot, ki povezuje točke
mesto, kjer se nekaj zgodi.

Včasih rodim nič.
Nekaj se mora zgoditi.

O avtorju. Mojca Marinšek je študirala ruski in angleški jezik s književnostjo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je veliko pridobila, še več pa odvrgla. Rada raziskuje razsežnosti jezika in govora, lastne in tuje izkušnje utelešenja, tišino in človeka kot bitje. Boji se kobilic in svojih senc, zato slednje včasih nažene za pisalno mizo ali na plesni parket. Piše poezijo in krajša prozna … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Izgubljeno v

    Špela Setničar

    Le nekajkrat pomisliš na solsticij teles in kako je njegova duša v vsem prezirno pofukljiva

  • Jesenska

    Alan Hazdovac

    Že od nekdaj sovražim
    november.

  • Ulični pogled

    Peter Semolič

    Corriere della sera najavlja, da bodo v naslednjih dneh po petih letih Rim ponovno zavzeli avti z logotipom Googla in s kamerami.