Tokrat odmeva onomatopeja nadomestitve

Slobodan Ivanović

nisem veliko nadomestil vse okoli mene se zvija
prostor ljudje in njihove besede
celo te sobe v katerih sem postavil nekaj podobnega
nadzoru zunanjih vtisov

deževje je obilno rože se same zalivajo
vlaga je notri se sušijo obleke vendar se ne likajo
ostajajo samo besede besede in z besedami ne morem nič
v njihovi lasti sem brez njih ne obstajam
samo pravim jim bodite takšne dokler čas ne izbriše tako vas kot mene

potem ostajamo enaki začenjamo od
ničle iz prve oblike zvoka znaka črke
in morda je prva kadarkoli izgovorjena beseda
ua ali čuš neka enozložnica
razpad in razkol v oblikah pomena in zvoka
samo neartikuliran krik krč pripravljen biti strel
medtem ko tako biva jaz ostajam nem
poslušam prostor ki bo morda ustvaril
nekaj neznanega in če se to zgodi zapisujem
ker sem prvi leksikograf ničelni prosvetitelj
če se kdo tako počuti potem lahko tole povem
tistemu ki je na drugi strani

in še več če je to Petra Rosandić
tako jasno uokvirjeni zobje prečrtani z linijo šminke

in kaj se zdaj dogaja in zakaj besede ne tečejo
meni pač pa njej v usta zakaj me zapuščajo
ko jih vezem v kvadratke v polju v prelomu

komu vse to zakaj ne Petri ki peteline vklepa v okove
goščava Petra poglej goščava in
pljune čeznjo videla boš kako malo nad
nekaj deset centimetrov nad najvišjo kvoto
jaz prek ramena vržem pončo
šilim ostrim dve mačeti shujšan in rumenega obraza

na tvojem hrbtu je samo šestdeset odstotkov zraka
drugo je lanena tkanina

sliši se tisti zvok nediegetski žvižg
mi smo pri OK koralu z robov čeljusti se nam topi kost
gledam levo in desno revolveraši pa so vsaj trije
medtem ko je moj kolt po navadi zašteka ob četrtem strelu

to pomeni da če ti ne izstreliš niti enega
ker čakaš znak premikanja sonca moram jaz izstreliti
tri naboje kot tri klopotače

to pomeni da če samo malo zahlipajo
moram z mačeto med oči v ščetino trepalnic

ampak stojim in mislim odbije poldne ti izvlečeš pištolo
to je tista točka kjer tako jaz kot ti razmišljava
o vakuumu v katerega se ne želiva vmešati
niti ljudi ki imajo več razlogov da so mrtvi kot midva

revolveraši ne gredo nikamor njihove oči
so osvobojene strganja resnične odgovornosti
njihove roke so rdeče in prsti dolgi na koncu sprožilca

lahko je bivati Petra lahno v šoti
na poljani s tremi trupli

gristi in gledati kako mlade a že suhe
joške nosijo v rokah sveža trupla

lahko je zgrešiti črko in zamomljati resnice kot so
sestavljeni smo iz atomov in nastali smo v kaosu
ali
vse je samo kroženje vode

ne tečem
čakam dokler ne odbije železno bitje

še en pok in naj se mi verjame na besedo

 

Prevedla Ivana Komel Solo

O avtorju. Slobodan Ivanović (1988, Nikšić) je objavil dve pesniški zbirki: Adresa sna (Centar za kulturu Plužine, 2010) in Osobine (Knjižuljak, 2014). Bere, piše, prevaja in živi v Beogradu.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Teža

    Špela Setničar

    Med nama je prvič / preteklo med telesi, / v čutnem primežu sta z lokom tvorili / sebi lastno simetrijo.

  • Kresna noč

    Jennifer Clement

    Rekel si, ker v mojih sanjah si govoril, / da imam vonj po plugu in kosi, / kovinskemu zarjavelo rdečemu rezilu pasti.

  • * * *

    Eva Kokalj

    Nekateri deli nikoli ne zrastejo nazaj.

Izdelava: Pika vejica