tiha

Barbara Jurič

večkrat bi rada rekla:
Ta planet je preveč zajeban zame.
samo s tem je tako, kot če bi se predstavljala:
 Jaz sem pesnica.
 s tem izničiš.
ljudje se zdrznejo in se začnejo pomikat rikverc.
tak odnos imam s svojo senco. ko me
preseneti, je ne morem prestaviti.
ne morem se umakniti in se delati, da je ni.
ves čas hodi z mano. neverjetna
zvestoba, si domišljam.
ampak gre le za to, da nima izbire.
ko jo zmanipuliram v 
zajčke, jo celo
občudujem.

O avtorju. Barbara Jurič (rojena 1981 v Ljubljani) je bila leta 2005 udeleženka Festivala mlade literature Urška, 2008 pa s pesmijo poet-o-môra finalistka Pesniškega turnirja za viteza/vitezinjo poezije. Objavljala je v reviji Mentor, Vsesledje, Literatura, Apokalipsa, v zborniku Mlade rime ena idr. Večkrat je sodelovala na branjih in pogovorih, ki jih organizirata LUD Literatura in Trubarjeva hiša literature. Leta 2013 je … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Moskovska jutra

    Sabina Vostner

    Človečnost zajeti v obstoj / mehko raztrositi miselnost / enega poleta. // Sladka tišina / iz neba prejeta.

  • Sopeča sreča

    Meta Blagšič

    v času tišine sopeča sreča napada veke otroških oči

  • 2 pesmi

    Tone Škrjanec

    z vrha se je spustila toplota, ni bil bog, veliko jih to pomeša, to bleščečo svetlobo in toploto.

Izdelava: Pika vejica