Stanovanje samske ženske
Liu Zakrajšek
1. Okno
Od tukaj vidim čisto majhen kos neba.
Dvorišče spodaj
je pripravljeno na zimo,
velike lončnice so že odnesli noter.
Samo še nekaj stolov in kamnita miza
pričakujejo kadilce
iz pritličnih stanovanj.
Vsako jutro na balkonu
gledam pelargonije
na okenskih policah mojega soseda.
V stanovanju bivata z nosečo ženo.
Ko grem po kruh in mleko,
me pozdravita kot staro znanko.
Včasih se poljubita pri vhodu,
ko grem po pošto,
prepoznam obrisa
njunih drobcenih teles
v mraku sončnega vzhoda.
Včasih, ko bedim,
v volneni halji,
dolgo, pri prižganem televizorju,
strmim v njuna
zatemnjena okna
s pelargonijami,
ki pulzirajo iz teme.
Ne vem, ali je samota večna.
Ampak vsakič ko opazim
zvezde nad dvoriščem,
molim za ljubezen,
ki se da naprej.
2. Čas mineva
Danes se mi je sanjalo
(vedno sanjam),
da se srečava nekje ob morju,
v deželi, v katero si odšel.
»Kako naj ozdravim?« sprašujem,
ti pa me ne slišiš,
in bučanje vode
prime Zemljo pri robovih in obrne svet,
da se pogreznem pod skladovnice
in pretalim v zemljo, ki
pogoltne vse.
Ko bi lahko izpljunila
tvoj marmornati kip
z enako neizprosnostjo.
Pa ne.
Vse do jutra
čakam na pogum,
da utrnem luč.
Praga, september–december 2019
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.