Stanovanje samske ženske

Liu Zakrajšek

1. Okno

Od tukaj vidim čisto majhen kos neba.
Dvorišče spodaj
je pripravljeno na zimo,
velike lončnice so že odnesli noter.
Samo še nekaj stolov in kamnita miza
pričakujejo kadilce
iz pritličnih stanovanj.

Vsako jutro na balkonu
gledam pelargonije
na okenskih policah mojega soseda.
V stanovanju bivata z nosečo ženo.
Ko grem po kruh in mleko,
me pozdravita kot staro znanko.
Včasih se poljubita pri vhodu,
ko grem po pošto,
prepoznam obrisa
njunih drobcenih teles
v mraku sončnega vzhoda.

Včasih, ko bedim,
v volneni halji,
dolgo, pri prižganem televizorju,
strmim v njuna
zatemnjena okna
 s pelargonijami,
ki pulzirajo iz teme.

Ne vem, ali je samota večna.
Ampak vsakič ko opazim
zvezde nad dvoriščem,
molim za ljubezen,
ki se da naprej.

 

 

2. Čas mineva

Danes se mi je sanjalo
 (vedno sanjam),
da se srečava nekje ob morju,
v deželi, v katero si odšel.
»Kako naj ozdravim?« sprašujem,
  ti pa me ne slišiš,
in bučanje vode
prime Zemljo pri robovih in obrne svet,
da se pogreznem pod skladovnice
in pretalim v zemljo, ki
pogoltne vse.

Ko bi lahko izpljunila
tvoj marmornati kip
z enako neizprosnostjo.
Pa ne.
Vse do jutra
čakam na pogum,
da utrnem luč.

 

Praga, september–december 2019

O avtorju. Študentka primerjalne književnosti in filozofije na ljubljanski Filozofski Fakulteti. Poezija jo spremlja že zelo dolgo časa in želela bi si, da tako tudi ostane. Sicer pa se že od malih nog naprej ukvarja s plesom, ki je njena druga velika ljubezen. Posebej rada bere na avtobusih in v parkih. Najbolje razmišlja, kadar se sprehaja, zato večina njenih pesmi nastane na kakšni … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Replike

    Neva Lučka Zver

    Šel si do konca in zdaj misliš, da je konec.

  • Oksimoron

    Tomislav Vrečar

    Žerjavica / po kateri / hodiš

  • Sloni

    Mojca Sovdat

    Slon se ustavi ob meni. Poznam te.

Izdelava: Pika vejica