Smeti

Alja Adam

se zajedajo v zemljo:
stari čevlji, gume, železo, orodje,
par ženskih škornjev,
rumena žogica.
V njih prepereli odtisi stopal, dlani.

Rjaste špice zijajo ven kot čekani.
Otipam nekaj topega,
misleč, da gre za človeško kost,

in sežem globlje v plasti
kot v lastne rane:
potrpežljivo jih izpiram,
tako kot nosim na kup delce stekla.

Šele ko bomo odšli,
bo zemlja zaprla svoj gobec,
sprostila napete čeljusti,
naselila vase mir,

ki ga je občutila ženska v škornjih,
ko je prestopila mejo,
narejeno iz gozdnih poti, usipajočega se listja.
Bolečina zaradi dolge hoje, strahu,
je za trenutek izginila.

Mir, ki ga je občutil deček.
Rumeno žogico je metal ob steno
in ta se je odbijala in vračala k njemu.

Tako, kot se vrača tisto,
česar nismo storili,
ker smo pogledali stran.

O avtorju. Alja Adam je na Filozofski fakulteti diplomirala iz primerjalne književnosti in sociologije kulture. Leta 2007 je na isti fakulteti doktorirala s področja študij spolov in feministične literarne teorije. Je avtorica treh pesniških zbirk (Zaobljenost, 2003, Zakaj bi omenjala Ahila, 2008, Dolgo smo čakali na dež, 2015). Njene pesmi so prevedene v trinajst tujih jezikov in objavljene v domačih in tujih publikacijah … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • marko

    Lara Gobec

    roke imam kosmate od pisanja. kosmi besed se zažirajo v moje pore. migetajo. kresnice poleti, ko je zrak prevroč, da bi se pogovarjal. pivo prehladno, da ga ne bi stolkel v enem zamahu. bivajo tam.

  • Ligament

    Matej Krajnc

    Padec Bastilje se ni nikoli enačil / z zgodovino. Tudi hrano je zavračal.

  • Moji prijatelji so črni ptiči

    Katerina Gogu

    Moji prijatelji so črni ptiči / ki se zibajo na gugalnicah teras sesedajočih se hiš.

Izdelava: Pika vejica