Smeti

Alja Adam

se zajedajo v zemljo:
stari čevlji, gume, železo, orodje,
par ženskih škornjev,
rumena žogica.
V njih prepereli odtisi stopal, dlani.

Rjaste špice zijajo ven kot čekani.
Otipam nekaj topega,
misleč, da gre za človeško kost,

in sežem globlje v plasti
kot v lastne rane:
potrpežljivo jih izpiram,
tako kot nosim na kup delce stekla.

Šele ko bomo odšli,
bo zemlja zaprla svoj gobec,
sprostila napete čeljusti,
naselila vase mir,

ki ga je občutila ženska v škornjih,
ko je prestopila mejo,
narejeno iz gozdnih poti, usipajočega se listja.
Bolečina zaradi dolge hoje, strahu,
je za trenutek izginila.

Mir, ki ga je občutil deček.
Rumeno žogico je metal ob steno
in ta se je odbijala in vračala k njemu.

Tako, kot se vrača tisto,
česar nismo storili,
ker smo pogledali stran.

O avtorju. Alja Adam je na Filozofski fakulteti diplomirala iz primerjalne književnosti in sociologije kulture. Leta 2007 je na isti fakulteti doktorirala s področja študij spolov in feministične literarne teorije. Je avtorica treh pesniških zbirk (Zaobljenost, 2003, Zakaj bi omenjala Ahila, 2008, Dolgo smo čakali na dež, 2015). Njene pesmi so prevedene v trinajst tujih jezikov in objavljene v domačih in tujih publikacijah … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Mesta

    Dušan Marolt

    kjerkoli obsediš te zaznamujejo le letnice lesenega trenutka

  • v Tanzaniji ne vidiš losov

    Tom Veber

    v Tanzaniji ne vidiš losov / Rusije ne moreš prečkati brez ozeblin

  • Ich bin das Fernweh

    Sandra Erpe

    ker včasih ni pomembno, koliko je ura, ampak le, da jo bo nekdo zalil

Izdelava: Pika vejica