Smeti

Alja Adam

se zajedajo v zemljo:
stari čevlji, gume, železo, orodje,
par ženskih škornjev,
rumena žogica.
V njih prepereli odtisi stopal, dlani.

Rjaste špice zijajo ven kot čekani.
Otipam nekaj topega,
misleč, da gre za človeško kost,

in sežem globlje v plasti
kot v lastne rane:
potrpežljivo jih izpiram,
tako kot nosim na kup delce stekla.

Šele ko bomo odšli,
bo zemlja zaprla svoj gobec,
sprostila napete čeljusti,
naselila vase mir,

ki ga je občutila ženska v škornjih,
ko je prestopila mejo,
narejeno iz gozdnih poti, usipajočega se listja.
Bolečina zaradi dolge hoje, strahu,
je za trenutek izginila.

Mir, ki ga je občutil deček.
Rumeno žogico je metal ob steno
in ta se je odbijala in vračala k njemu.

Tako, kot se vrača tisto,
česar nismo storili,
ker smo pogledali stran.

O avtorju. Alja Adam je na Filozofski fakulteti diplomirala iz primerjalne književnosti in sociologije kulture. Leta 2007 je na isti fakulteti doktorirala s področja študij spolov in feministične literarne teorije. Je avtorica treh pesniških zbirk (Zaobljenost, 2003, Zakaj bi omenjala Ahila, 2008, Dolgo smo čakali na dež, 2015). Njene pesmi so prevedene v trinajst tujih jezikov in objavljene v domačih in tujih publikacijah … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Meditacije

    Lenart Sušnik

    zreduciran sem / na pisanje osebnoizpovednih / ob otožnem jazzu in rakiji

  • Epos

    Vid Karlovšek

    Mister Jozen je zjutraj kot ponavadi (in vendar ne kot po navadi, navade, rutine, bolečine in vseh podobnih človeka zatirajočih besed namreč Mister Jozen ni maral) nadvse preudarno, plemenito in pretežno krasno vstal iz svoje postelje in se začuda ni spremenil v insekta

  • Et ducit mundum per luce

    Aleš Jelenko

    Izročil sem se sebi. / In jaz sem na pašniku. // Uokvirjen v zlitine / iz mesa in krvi / žvečim / esencialne snovi // in stradam // črke

Izdelava: Pika vejica