Ruzak

Andreja Štepec

Prek robov mize,
razpela žaluzij,
v kotih, nabranih s čudaško plesnijo,
leži v sopari izpit
ves periodni sistem.
V jesen
me je prebudilo truplo,
pošepetalo nežno z boki:
kje sem kje sem
in moje neukrotljive dlake
na nogah,
moj emšo in hkrati
lastna institucija
v vednosti:
Nisi se
pobrila.
Soočena z groteskno gladkostjo,
nepoznano,
obdana z žalostjo
vsake izpuljene dlake v
manj samostojno, manj žensko,
manj ti in v hipu
povsem odvisna od objema
svoje ozkosti, v katero si se ujel,
in v platno na tebi,
nikoli zares moje, in
ven ne znam zlest.
Pregriznit
emancipatorni ruzak,
to dušečo obtočno žilo,
pojest vse druge,
ne sebe.
Pregriznit
v polje pogleda,
ki mi zamegli zenice in
prodira
tako globoko
do občutka,
da te bom ponovno rodila
v zraščen skupek teles in
glav, visečih na vrt.
Ves plešast se boš zatekel v gozd,
ljudje te ne bodo sprejeli,
ne ptice
ne nočne živali,
celo kopensko kraljestvo
ti bo odtujeno.
Amfibija te bo klicala,
splavil boš s paglavci
do dna,
pesek te bo izoblikoval
s ščetinastimi luskami in
stotero očmi.
Nebitje,
preganjano z ladjami mornarjev,
basenska pesnitev,
polzeča iz rek in tresoča
kot želatina na porcelanastem
krožniku.
Noben ruzak ti več ne bo prav.

O avtorju. Andreja Štepec, rojena na Jesenicah, poleti leta černobilovega. Sodelavka Radia Študent, objavljala in prevajala tu pa tam.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • (raz)isk(ov)anje

    Kaja Rakušček

    rišem le z vodnimi spiralami / in peskom, ki ga po stvaritvi zbrcam

  • Fragmenti noči

    Tjaša Škorjanc

    njegovi udi so kot šivi, / kjer zemlja poka na tektonske plošče. / že drugič se stekava na isti kraj, / figura voščene lutke v estuariju / polnočnega molka, / morska žival, /ki premika temo kot snovnost.

  • Z ljubeznijo, Lola (odlomek)

    Lara Gobec

    imela sem majhno telo / deška ramena / z veliko svetlobe / ki je polnila zemljo

Izdelava: Pika vejica