Predzadnje pesmi

Zviad Ratiani

Nikoli,
niti enkrat samkrat
mi ni uspelo, da bi se zbudil
vsaj hip pred življenjem: Ona, ki je vedno

zaslutila moje prebujanje,
se je uredila,

zato da bi jo takrat, ko sem se do konca zbudil,
zajel natanko takšno,
kot sem jo pustil.

 

Predzadnje pesmi

Nazadnje se bom tudi jaz naučil, kako se počutiti dobro
in razen tega, kar čutiš v meni, bom nič
ali pa bom komajda sploh to, kar vidiš.

Tudi jaz se bom naučil pisati o drugih
in govoriti o sebi.
Tako bom uprizoril svoje maščevanje nad poezijo.

Ni bil slab Bog.
Razen brezverja ni zahteval nič drugega
in je včasih prepovedal vse razen pisanja.

Da sem na koncu postal zguba. Celo v pesmih nisem nikoli
uspel svoje prirojene strahopetnosti zakrinkati z norostjo.

Še zdaj ne premorem dovolj drznosti, da bi napisal zadnjo pesem
in ničesar se ne morem več naučiti, razen tega, da bi se dobro počutil,
da bi bil zadovoljen s predzadnjimi pesmimi.

in kadarkoli me bo kdo klical k razumskemu življenju
ali k življenju, ki ga živiš od znotraj navzven, bodo drugi spraševali za nove pesmi,
in jaz si bom snel obraz
in vsakomur pokazal svojo resnično masko.

 

Prijatelju, devet let pozneje

Nikogar ni; prši in na mokri zemlji tvojega groba
lahko s prstom ali vejico narišem obliko tvojega obraza –
podobno tisti, ki sem jo narisal na šolsko klop;
tisto, ki ti je bila všeč. Spominjam se
zadnjih sanj, v katerih sem te videl: pospeševal si
s kolesom proti meni, da bi me poškropil z blatno lužo,
ne morem pa se spomniti, ali ti je to uspelo ali ne. Devet let pozneje
sedim ob tvojem grobu, nad tvojo glavo kot decembra pred dolgimi leti,
tvoja mama je odprla okno,
ker je bilo v bolniški sobici zadušno – toliko nas je bilo tam, ki smo
dihali tisti končni zrak. Ki bo trajal
samo tri dni, nič več. In vsi smo vedeli, da boš umrl,
a vseeno sem se počutil bolj mirnega, ko sem sedel ob tvojo posteljo,
v kateri nisi mogel niti dvigniti glave,
da bi videl moje oči. Drugi so komaj zadrževali solze. Na srečo je
nekdo uspel povedati šalo in potem
smo vsi rjoveli od smeha. Takrat se mi je zdelo, da te je ta imel
bolj rad kot mi vsi skupaj. Ne, prijatelj moj,
ne prihajam pogosto na tvoj grob,
tja, kjer smo te pustili, z glavo zavito v brisačo in polomljenih kosti
sredi tvojih devetnajstih let, opoldne decembra,
in ko je zemlja trčila ob tvojo krsto, smo vsi uganili,
da zvok, ki smo ga slišali, ni le odmev prihodnosti s tabo,
ampak tudi odmev otroštva, ki je za vedno zaloputnilo vrata.
In ne, prijatelj moj, ne prihajam pogosto na tvoj grob, in še
s tistimi, ki še živijo, niti nisem več prijatelj; niti tega
ti ne morem povedati, kje so. Si predstavljaš?

Nikogar ni. Prši. In spomnim se, kako je tvoj zabavni smeh
čudno dolgo trajal tistega decembrskega dne. Ko se nismo več smejali,
in ko se je tvoja mama obrnila, da bi odprla okno, si se še vedno smejal,
potem pa zastokal: ah …

Tri dni kasneje ni bilo nikogar od nas. Smo pa še dolgo po tem dnevu
lagali drug drugemu in samim sebi,
da smo v trenutku, ko si umrl, vsi nekaj začutili.

Prevod: Barbara Pogačnik

O avtorju. Zviad Ratiani je bil rojen leta 1971 v Tbilisiju, objavljati je začel leta 1992. Doslej je objavil pet pesniških zbirk, intenzivno pa je prevajal tudi poezijo iz nemščine in angleščine, med drugim je prevedel dela T. S. Eliota, Ezre Pounda, Roberta Frosta, R. M. Rilkeja in Paula Celana ter prejel tudi nagrado Goethe Instituta za prevod. … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Variacija na Romeo in Julija

    Ema Odra Raščan

    v ozadju rdeča in modra barva poplesavata
    v noči medtem ko se njeni goli boki zibajo
    levo in desno a veš da bi bili mrzli na dotik
    zato se ti še njene ledvice zasmilijo ko
    mrzlo prebavljaš ves alkohol

  • Po literarnem festivalu

    Avner Pariat

    Ah, Delhi, ti si takšna bolečina, vnetje, plesen, priložnost.

  • Vse najboljše ob dnevu neodvisnosti, Indija

    Akhu Chingangbam

    Čestitke za tvoje najnovejše dosežke
    Oslepila si 300 Kašmircev
    In pobila več kot 40 Kašmircev v 32 dneh