Pomislim

Milan Novak

Zunaj vreščijo otroci
V pavzi med prvim in drugim delom neznosnosti uslužbenci hitijo po opravkih
Obrazi mladeničev so razigrani ko se ozirajo po dekletih
In starke še niso snele rut
Pomislim
starke nikoli ne snamejo rut To jim storijo drugi
Koraki so tihi Danes je udobnost tiha gibka in upogljiva Le redko se zaslišijo damske pete ali moški salonarji
Nič ne zmoti dneva da ne bi bil dolgočasen in vsakdanji
In spet pomislim
kako je običajno da je dan vsak dan vsakdanji
Pomislim tudi
kako hiša ni nujno dom in dom ni nujno hiša
Da pa je zagotovo ulica lahko le tam kjer je hiša
Pomislim
kako je lahko ulica otožna ko je prazna S čim lahko ulica začuti? Otožen je tisti ki opazuje in potem ni več prazna
Zato pomislim da
prazna ulica pravzaprav ne obstaja Tudi ker so v njej vedno hiše
Polna ulica je običajno znak da se predavanja v bližnjih šolah končujejo in tisti najnestrpnejši so se že izmaknili iz učilnic
Da je tržnica še odprta in da je čas jutranjih kav zagotovo že mimo Polna ulica pomeni tudi da danes še ni vojne
In pomislim da jutri v vseh pogledih bežečih korakov ostaja nedorečen

O avtorju. Milan Novak (Maribor, 1965) v svoje življenje vpleta razposajenost plesnih improvizacij, neoprijemljivost poezije in sanjavost risb. Večni »zaljubljenec v pisane besede« sodeluje na mnogih mednarodnih festivalih, prireja literarne dogodke z elementi poezije, plesa/giba, glasbe in videa. Je soorganizator pesniških srečanj v Varaždinu/Hrvaška, IMPULS – poezija u kafiću. Piše prozo in pesmi. Tu in tam jih zbere v kakšno zbirko.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • kletka v živali

    Livia Ştefan

    dobre so / te slane palčke / jem jih in mislim / na otroke ki nimajo kaj jesti

  • duhovna gverila

    Octavian Perpelea

    dobro je zdaj / ko je tišina / skoraj popolna

  • Nekateri pravijo

    Medeea Iancu

    Pesem ni ogabna. Pesem ni objekt.