Perpetuum mobile tvoje vrste
Denis Ćosić
umreti – nič lažjega; zvečer me obglaviš na hrastovem tnalu
nisva zaman streljala zvezd da bi naju ob jutrih zbujale trume slaboumnih
stisni pest in mojega prsta ki ga v njej držiš ne dajaj več med zobe
besede so moje najmočnejše orožje streljam te v oči ker gledaš zanikrna telesa ki so mi tuja
odšla boš molče in vem da se boš skrila medtem ko se mi bodo drugi klanjali nad baldahinom zmage
včeraj sem zataval po aveniji izgubljanja občutka in srečal mnoge znane obraze vsi smo izgubili sebe
v kobaltnih pogledih nam umirajo brade v zaledenelih gibih nam gnijejo čevlji
akti smo brez udov le prsi prebite s kolom vendar samo sanjamo
poljubljaš moje zamašene pore neznansko si prizadevaš da te ne bi pozabil požgečkati
popraskaj globlje v moje prekinjene miselne tokove in soočila se boš z neskladjem ki si ga povzročila
izberi kar ti je ponujeno – vsakdanjo anhedonijo ali še eno potuhnjeno izkoriščanje intelekta
ob kapljici vode ne gre jokati ob morski obali je škoda ne utopiti se v lastnem ihtenju
če se znova zapreš vase najdeš tisto kar ti kažem vsak dan – bleščečo ničevost
očarljivo je vskočiti v takšen kaos in ga poskusiti izljubiti privlačno je le tisto kar se ti izmika
v naborih senc ali raztegnjenih izrazov na obrazih bova našla najine otrple spomine
veva kaj nama jutro nosi vendar se raje poljubljava ko nama noč spi na plečih
Prevedla Natalija Milovanović
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.