Perpetuum mobile tvoje vrste

Denis Ćosić

umreti – nič lažjega; zvečer me obglaviš na hrastovem tnalu
nisva zaman streljala zvezd da bi naju ob jutrih zbujale trume slaboumnih
stisni pest in mojega prsta ki ga v njej držiš ne dajaj več med zobe
besede so moje najmočnejše orožje streljam te v oči ker gledaš zanikrna telesa ki so mi tuja
odšla boš molče in vem da se boš skrila medtem ko se mi bodo drugi klanjali nad baldahinom zmage
včeraj sem zataval po aveniji izgubljanja občutka in srečal mnoge znane obraze vsi smo izgubili sebe
v kobaltnih pogledih nam umirajo brade v zaledenelih gibih nam gnijejo čevlji
akti smo brez udov le prsi prebite s kolom vendar samo sanjamo

poljubljaš moje zamašene pore neznansko si prizadevaš da te ne bi pozabil požgečkati
popraskaj globlje v moje prekinjene miselne tokove in soočila se boš z neskladjem ki si ga povzročila
izberi kar ti je ponujeno – vsakdanjo anhedonijo ali še eno potuhnjeno izkoriščanje intelekta
ob kapljici vode ne gre jokati ob morski obali je škoda ne utopiti se v lastnem ihtenju
če se znova zapreš vase najdeš tisto kar ti kažem vsak dan – bleščečo ničevost
očarljivo je vskočiti v takšen kaos in ga poskusiti izljubiti privlačno je le tisto kar se ti izmika
v naborih senc ali raztegnjenih izrazov na obrazih bova našla najine otrple spomine
veva kaj nama jutro nosi vendar se raje poljubljava ko nama noč spi na plečih

 

Prevedla Natalija Milovanović

O avtorju. Denis Ćosić, rojen leta 1996 v Karlsruheju v Nemčiji, je študent tretjega letnika turističnega managementa v Zagrebu. Sodeluje na pesniških večerih Pamela, večerih branja in poslušanja avtorske poezije ob inštrumentalni spremljavi skupine the A! v sklopu organizacije Ocean Znanja. Njegove pesmi so objavljene v več zbornikih (Rukopisi 40, antologija v čast Charlesu Baudelairu, Garavi sokak) kot tudi v spletnih revijah Afirmator, … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • rakovnik 58

    Ajda Bračič

    v vsem, kar sem, je ta ena hiša in jaz sem v njej.

  • Jojo

    Maja B. Kranjc

    Pada in se spet dviga, potuje med bližino in razdaljo.

  • Vez

    Luka Benedičič

    Edini prostor, ki se je kdaj
    raztezal dlje od moje zenice,
    je tvoja navzočnost –
    migetajoča,
    vseopredeljiva.