Oni, ki so postali veliki

Da so veliki, to je res. A nič večji od mnogih drugih, ki so ostali majhni.

Nekdo je imel srečo, nekdo ne.

Nekdo se je znal preriniti, nekdo ne.

Nekdo je vztrajal, nekdo ne.

Nekdo se ni spraševal po smislu in je kar rinil naprej, nekdo ne.

Od sto smrekovih semen le eno požene. To je sreča.

Ostala so hrana zobu časa. To je običajnost.

Običajnost včasih preseneti. Zalije jo voda poplave in neko slepo seme vzklije v življenje. To je sreča s premislekom.

Rastlina, ki že načrtuje, kod jo bo usekala med staro vejevje po sonce, lahko spodsekana pade in postane obešalnik za steklene kroglice. To je sreča z omejenim rokom trajanja.

Kot jogurt, ki je neke vrste skisano mleko, a ko je preveč kislo, ni več uporabno. Sreča s kislim koncem, recimo.

Takšna je sreča tistih semen, ki jih najdejo ptice. Čeprav končati v ptičjem črevesju ni ravno sreča.

Predstavljam si, da je podobno, kot bi padel v gejzir žveplenih par.

Oni, ki so postali veliki, so bili pozorni. Oprezali so za priložnostmi in bili čuječi.

Vsako seme dobi priložnost, a nespretnost je usodna. Če ne znaš frčati, ujeti vetra, spretno zdrsniti z lista praproti in se pokončno zagozditi med trohneče listje, bodi raje kamen na obrežnem produ, ki mu ni treba nič, ki ve, da bo nekoč pesek in ga prav nič ne skrbi, kdaj bo to.

Oni, ki so postali veliki, so bili marljivi in trmasti. Gnali so korenine tudi v največji suši, ko so ostali tarnali. Oni pa so vedeli, da popolnega trenutka ni, da vedno nekaj manjka in je treba stisniti zobe in riniti korenine naprej.

Oni, ki so postali veliki. Morali so imeti tudi malo sreče.