Mesta se valjajo po asfaltu

Maja Sarišvili

Na tak način ne bo šlo,
pa čeprav se spotakneš čez cel gozd,
nikjer ne boš mogel najti niti ene koreninice.
Vesolje je, kadar ni pritrjeno na zemljo,
kot strašne sanje.

Mesta se samo valjajo po asfaltu,
morja so postala nepremična,
kjerkoli se zemlja spotakne čeznja,
in odplavajo daleč –

nepredvidljivo drsijo
kot orjaške britve.
In kako hlepeče vsi po vrsti,
drug za drugim,
lupimo staromodne žile s svojih teles –
in zelo kmalu
celo čebele ne zmorejo več pičiti
najinih porcelanastih otrok, ki naj bi jih razpostavila
na velike klavirje.

 

Novi dnevi so kot spreminjanje vode.
Večer je in od daleč lahko vidiš
ljudi, ki mahajo kot rože iz ikeban
v vazi mesta.
Ko sonce zahaja,
sosedje postopoma odgrnejo vse zavese.
In zdaj jasno vidim –
tisto, ki jo za vse skrbi, a zmerno,
tisto, ki krpa razcapane člane svoje družine,
in nekoga, ki ne ve, kam bi šel,
zapre oči, zakoplje glavo v roke.

Prevod: Barbara Pogačnik

O avtorju. Maja Sarišvili je bila rojena leta 1968 v Tbilisiju, objavljati je začela leta 1990. Njena radijska igra Tri vedra snega je prejela nagrado za najboljšo radijsko igro na gruzijsko-nemškem natečaju za radijsko igro leta 1997, leta 2008 pa je prejela eno od najpomembnejših nagrad za poezijo v Gruziji, nagrado saba, za pesniško zbirko Mikroskop. Njene pesmi so … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • V njeni odsotnosti

    Lucija Stupica

    prazni prostori so vedno glasni

  • Vročinski val

    Tomislav Vrečar

    Kalna zrkla ogorkov na promenadi,
    ustnice, ki tako rade zibajo korake.

  • utečenost

    Tadeja Logar

    so pa še vedno trave so pa še vedno deblaki ostajajo v tleh kar je dobro ker so za nami