Mesta se valjajo po asfaltu

Na tak način ne bo šlo,
pa čeprav se spotakneš čez cel gozd,
nikjer ne boš mogel najti niti ene koreninice.
Vesolje je, kadar ni pritrjeno na zemljo,
kot strašne sanje.

Mesta se samo valjajo po asfaltu,
morja so postala nepremična,
kjerkoli se zemlja spotakne čeznja,
in odplavajo daleč –

nepredvidljivo drsijo
kot orjaške britve.
In kako hlepeče vsi po vrsti,
drug za drugim,
lupimo staromodne žile s svojih teles –
in zelo kmalu
celo čebele ne zmorejo več pičiti
najinih porcelanastih otrok, ki naj bi jih razpostavila
na velike klavirje.

Novi dnevi so kot spreminjanje vode.
Večer je in od daleč lahko vidiš
ljudi, ki mahajo kot rože iz ikeban
v vazi mesta.
Ko sonce zahaja,
sosedje postopoma odgrnejo vse zavese.
In zdaj jasno vidim –
tisto, ki jo za vse skrbi, a zmerno,
tisto, ki krpa razcapane člane svoje družine,
in nekoga, ki ne ve, kam bi šel,
zapre oči, zakoplje glavo v roke.

Prevod: Barbara Pogačnik