Ligament

Matej Krajnc

I.

 

Padec Bastilje se ni nikoli enačil
z zgodovino. Tudi hrano je zavračal.
Pač pa ga je bolelo. Rekel je, da
čuti trganje v sklepih, a bolečina

se je iz Andrejinega nasmeha preselila
v temelje trdnjave. Stokanje se je slišalo
tudi po 1:00 ponoči. To je zmotilo
sosede, Bastilja je morala pasti. In ko

je prišla policija, je prišla že tudi
Ljupka Dimitrovska, ki si je vedno želela
posneti tematsko ploščo o Bastilji.

Posmrkala je. Tak zgodovinski dogodek!
In potem so padec Bastilje vrgli v
rešilca, poleg bergel in plošče ELO.

 

II.

 

Predsednik države je dejal, da se je
treba že v prvi triletki učiti imena
lektorjev. Badava boste to počeli
pozneje, ignorantje, je zagodrnjal

in se nato spomnil, da mora biti
lep in prijazen. Poravnal si je babičino
nočno haljo, dal na glavo njeno čepico,
in počakal lovca. Ta je bil še na vaji,

na delavski avtobus se vedno mudi.
Wilhelm Grimm je predsedniku države
povedal, da njegov brat zavrača vse

diplomatske obiske. V redu, je dejal
predsednik, itak lovca še ni. In si je
poveznil nazaj babičino čepico.

 

III.

 

Zlatko Dobrič je ugotovil, da se mu
še vedno dviga tlak. Rekel je, da ima
morda celo natrgane ligamente. Ne,
pa jih nimaš. No, pa jih nimam, je

rekel Zlatko Dobrič in se umaknil v
lep lipov drevored. Davorin Jenko
mu je za zahvalo stopil na prste. In
spet se mu je dvignil tlak. Čudno je,

čudno, je pomislila peščica mimoidočih,
ki ni videla ne Dobriča ne Jenka, sele
zgolj Valvasorja. Videti je sicer bilo,

kot da se ta z nekom prička, a ker
so pešci bili sredi centra, bi bila to
lahko tudi fatamorgana. Ali Morgana.

 

IV.

 

Naša kraljestva niso od tega sveta, so
rekli pesniki, nakar so jih pometali pod
kolesa smetarskih tovornjakov, ki
odsihmal redno berejo. Tudi recitirajo,

a jih nihče ne posluša, ker zaudarjajo.
To je poklicna deformacija, pravijo
tovornjaki, se pritožujejo, a kakor
drugim, tako njim. Do zdaj se ni še

nihče vrnil iz boja. Pesniki se združijo
in ugotovijo, da se v smeteh marsikaj
najde. Lej, še čisto uporaben adapter za

gramofon! Tosca? Ne, Phillips! Jezerski
pesniki so manj prilagodljivi, so pa sodobni
zato slabše oblečeni, po njihovo.

 

V.

 

Če bi vztrajal, da mi pesmi narekuje
duh od zgoraj, bi imel dvanajst otrok
in bi namnožil Zemljo. Istočasno bi
mi, kot Azu, vrela kri hitela sem ter tje,

kar bi ne bilo dobro na konzultacijah
za službo. Rekli bi: sencê vam utripajo,
ne znate se kontrolirati! In kako bi to
utemeljil? Dvanajst otrok imam, bi mi

ušlo in morda bi se jim zasmilil, morda
pa ne, mogoče so mizantropi in sociopati,
ki ne marajo otrok, zlasti ne tujih. Azo

je bil drugačen, njega bi moral vprašati. Se
kje govori o njegovem naraščaju? Je bil
odsoten oče? Je oddelal polno dobo?

 

VI.

 

Noben obraz ni lep, ako ga vsaj
ne oplazi Photoshop! To sem povedal
na Brezjah in zdaj pravijo, da
sem antikrist in da se grem Zevsa! Ne

grem se Zevsa, z Zevsom se istovetim, a
to je težko razložiti, še ustanove
ne razumejo, ampak predpisujejo zdravila,
ki jih ne potrebujem, saj Zevs ne

rabi kemije, da pokaže, kaj zna. Ločil
sem že ptice od kljunov, madeže od
asfaltov, na stavbi Kliničnega centra

sem odlomil KLI, a potem so tja
začeli hodit nihilisti in rešilci so dobili
depresijo. Kar je seveda normalno.

 

VII.

 

Za zlomljene kosti zdravila ni. Za
zlomljeno srce seveda je, a v pesmih
se lepše sliši, če tožimo in govorimo
ravno obratno. Kosti pa so krhke in

če jih takoj ne izdolbemo in spremenimo
v piščali, smo izgubili kruh in igre.
Skozi puščavo gre ducat kosti, a mediji
o tem ne pišejo. Pišejo pa, ko se kdo

loči. Ko grejo poti narazen, imajo tudi
kosti vprašanja. Na novinarski konferenci
je vedno kdo, ki igra na orglice in

vedno kdo, ki o orglicah nima pojma. In
v puščavi se dan hitro obesi. Kamere
ne lovijo slike. Anatomija je pod vprašajem.

 

VIII.

 

Sopenje v avtobiografskih romanih se da
zlahka zamenjati za špecerijo. Ljudje morajo
jesti, erotični odlomki pa ne nahranijo, sele
vzburijo in s tem nimaš kaj početi. Ko se

Neda Ukraden zave, da že dvajset let ni zares
pela, je tudi to indikator, da je čas za kak
nov žanr. Na mizi imam nekaj kaset, a ne
vidim, kako bo to vplivalo na komisijo za

kresnika. Lahko jim kasete razdelim, a to
je že podkupovanje, čeprav skoraj nihče nima
več kasetofona. A glasneje ko Neda poje,

bolj je jasno, da je nekje prišlo do kratkega
stika. Ne, Janez Jalen, festivalske komisije
ne berejo romanov. Sopejo, ker jim je vroče.

 

IX.

 

Sad će da počne koncert. Tudi dež
bo, tako so zagotovili. Prosimo gledalce,
da zgrabijo vsak svoj dežnik (19,95 €) in
rečejo »cvrčak« in »more«. Igra počima. V

prej določenem vrstnem redu grejo
na oder inštrumenti, pavke na koncu, ker
bo nanje naslonjen cel oder. Umetniški
vodja ugotovi, da ni nikjer enoceličnih

solistov, da manjka pihalna sekcija in
da bojo morali izločiti Avsenik Medley. V
prej določenem vrstnem redu se začne

kratko uglaševanje, vsi se spustijo za
poldrugi ton in violinisti vzamejo iz
žepov kapodastre. Harfistka vklopi Twina. Dežuje.

 

X.

 

Logično bi bilo, da bi mi v imenu
domovine zdajle vsi voščili dober tek. A ker
domovine ni, zabodem vilico v emajl in
čakam, kak zvok bo prišel iz njega. V časih

zvočno izoliranega emajla so zvoki redki,
ni pa rečeno, da jih sploh ni. Skušam
biti čimbolj neopazen, skrijem se za živo
mejo, da bi me sosedje ne okradli. Vejo,

da imam svoj vrt. Vejo, da na vrtu obrodi
šampanjec. Vejo, da po šampanjcu boli
želodec. Vejo, da je polnoč, da gorijo le

še sveče. Vejo, da je pevka zakašljala točno
ob 00:03. Logično bi bilo, da bi zakašljali
unisono. A ker unisona ni, je ob 00:04 tišina.

O avtorju. Matej Krajnc (1975), komparativist, pisec, kantavtor. Poleg svojih avtorskih zadev piše tudi literarne in glasbene recenzije, prevaja čudne in manj čudne pesnike in brenkače, ukvarja se z verzološkimi zadevami, zgodovino popularne glasbe, zgodovino satire, skuša pa nekako spravljati v red tudi lastno zgodovino, kar mu uspeva bolj ali manj dobro, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nespečnosti

    Urša Majcen

    ježevci v klobčičih / zebre na pločnikih / svinje na krožnikih

  • Susurrus

    Špela Setničar

    še zdaleč ne razumem kdo pokrije koga v dneh samote

  • Po stopnicah v Mogador

    Neva Lučka Zver

    Proti večeru odpreš usta. Luna je rana. Palme plimujejo. Požiraš zbito zemljo. Vetra ni. Prosiš za nevihto. Veš, da je ne bo.

Izdelava: Pika vejica