Kult Vanuatu

Matija Sirk

Nabirali smo gobe
po jedrski katastrofi.

Sklanjali smo se
s prepotenimi hrbti
v senci bombnih gob,
v kislo rdečem soncu.

Pokala so naša podvojena vretenca.
Naše hitinjače so zoprno škripale.

A nabirali smo gobe
Nimamo izbire
Nabiramo gobe
Jesti je pač treba.

Radiacija predira naše lase
in teče skozi naše nohte.
Skozi oči pride v žile
in polzi do testisov,
ko jih primemo
v času testimonije.

Zaprisežemo se jim
velikim gobam na nebu

in molimo
z rokami še kar na jajcih
da jih bo radiacija
zanesla tudi k nam.

O avtorju. Matija Sirk je občasno študent, a vedno akademc. Če mu po aktivizmu ali poeziji ostane par minut časa, rad naredi kakšen izpit na FMF-ju. Objavljal je že v reviji Novi Zvon, ujel jagodni izbor Rdeče niti 2018, v verzih pa je klepetal na Poeziji v dialogu 2019. Največ se pesniško angažira preko pesniškega društva Psevdopoeti, s katerimi je … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • kletka v živali

    Livia Ştefan

    dobre so / te slane palčke / jem jih in mislim / na otroke ki nimajo kaj jesti

  • v kontekstu

    Aleš Jelenko

    bodimo iskre / ni ni lahko / bdeti nad časom

  • duhovna gverila

    Octavian Perpelea

    dobro je zdaj / ko je tišina / skoraj popolna