Konec svetlečih premazov na stvareh

Irakli Šarkviani

Čas – I

Osamljenost motorja v reaktivcu
v napetosti.
Neizgovorljiv strah pred stikom
s stvarmi in ljubimci
je minil.
To je konec romantične potke,
rimanih besed,
svetlečih premazov na stvareh,
deklic z ušesi kot vinsko listje
in žalosti v njihovih gazeljih očeh.
Vse to je minilo v modrooki pohlevnosti
socialističnega romanticizma.
Vrtnica je odcvetela
v atomsko gobo.
Mavgli je odrasel,
vstopil je v
betonsko džunglo ulic
s pištolo parabellumovko
v roki
in se poslovil
od deževnega gozda.
Prišel je preprosti čas
mnogih barv, ki gredo z roko v roki.
Čas, ko je treba naslikati
rdeče stvari rdeče.
Neusmiljen, strašljiv,
kot vsaka druga resnica –
Čas.

 

Goelro

Popolna stalinifikacija duše.
Pospešitev želje
in pozabljivi noj moje preteklosti.
Usoda je, precej podobno kot ljubezen, bidé upanja,
na milost in nemilost prepuščena Darwinu.
Prazna mavrica mojih besed
kot zbledela krizantema v debeli izdaji Balmonta
spominja na Wagnerja, na rumene galebe naše oddaljenosti
in na vislice.

Constantin Balmont, ruski simbolistični pesnik, ena od osrednih figur srebrne dobe ruske poezije (Op. prev.)

Prevod: Barbara Pogačnik

O avtorju. Pisatelj, pesnik in glasbenik Irakli Šarkviani – ki je bil kasneje znan pod psevdonimom Mepe (Kralj) – se je rodil v Tbilisiju 19. novembra 1961 in umrl leta 2006. Diplomiral je na Fakulteti za zahodnoevropsko in ameriško literaturo na Tbilisijski državni univerzi in leta 1989 objavil prvo knjigo, zbirko kratkih zgodb Stare igrače, leta 1990 pa so njegove zgodnje pesmi in kratke … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • V njeni odsotnosti

    Lucija Stupica

    prazni prostori so vedno glasni

  • Vročinski val

    Tomislav Vrečar

    Kalna zrkla ogorkov na promenadi,
    ustnice, ki tako rade zibajo korake.

  • utečenost

    Tadeja Logar

    so pa še vedno trave so pa še vedno deblaki ostajajo v tleh kar je dobro ker so za nami