Hiša za punčke
Maja Kranjc
Noter si postavila medvedka
in z narejenim obrazom,
z ukradenim glasom zagodrnjala.
V zibelko si položila dojenčka,
k svetlečemu licu si prislonila lutko,
da mu je z zvenečim cmokanjem zapela.
Pustila si, da sta figura v tvoji desnici
in figura v tvoji levici spojili ustnice.
Medtem sta ti dlani zadrhteli.
Ko so te poklicali, si igrače odložila,
obležale so, z obrazi obrnjenimi v tla.
Vešče in zbrano si jih premikala,
dneve si se igrala
življenje.
Sprehajaš se po mestu, skozi okna se
odpirajo zgodbe. Zgoraj joka otrok,
za bledo steno se dva prvič poljubita.
Nekdo pade in nikdar več ne vstane.
Skozi zidove hiš jih vidiš.
To si vadila, preigravala,
slutiš, da vse premika
ista roka.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.