Februar
Maja Kranjc
I.
hodiš po novozapadlem snegu
samo pes ti sledi
zvesto
nobene stopinje še ni pred teboj
nobena gaz ni kažipot
ali je moja roka dovolj mehka
dovolj bela
se lahko pogrezneš vame
kot v sveže pobeljeno ravnino
lahko tvoja prisotnost sproži
plazove, divje zamete
bo prekrila dotike
ki so se vtisnili v pore
boš ostal in prehodil
dolžino starajoče se kože,
kjer sneg od utrujenih korakov
postaja rumenkast, rjav
ko bo zemlja hotela priti skozi
boš sprejel njeno rodovitno smrt?
II.
vstopim v tvoje stanovanje
v eni od sob rahlo sneži
grem bosa
udira se mi do kolen
nato do bokov
sneg prodira vame z ostrimi kristali
zagledam odtise
tu je hodil pes ali morda volk
koža se mi naježi
pomislim, kako sva plesala
vsak s svojo masko
skozi priprto okno zapiha
rada bi ostala
še bi poslušala naletavanje snežink
sliši se skozi tvoje dihanje
skozi dihanje naju obeh
v enem tistih trenutkov, ko hkrati
sneži zunaj in v naju
čas se strjuje, pod njegovo skorjo
sem mogoče že mrtva
vseeno mi je
nasmehnem se
strmim v vrata, postaja hladno
pritisnem na kljuko, a je zaklenjeno
ta prostor je v meni
tu bo vedno, vedno
padal sneg
III.
moja roka ne bo nikoli tako bela
kot ravnina, ki jo gaziš
ko prehajaš na drugo stran
snegu dovoliš, da se te dotika
te zmoči
se ti zažre pod nohte
moja roka ne more tako blizu
pretopla je
ko te božam, se tvoja koža
topi in odteka
kar ostane
je majhna luža
kristalno čista
na mirni gladini
zrem v svoj odsev
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.