Beg

Suzana Rudić

Bežim od sibirskih zim, ki gnezdijo v prsih
Čepijo pokleknjene na vrhu jezika, pred zatišjem slačenja srajčice
Gola bežim od postelje lastnega joka.
Z golim dejanjem reči. Z golim dejanjem dotika.
Ne skrbi, beg je samo uvertura za zbiranje mlak.
Veš, ljudje se ljubijo skozi ključavnice.
Najini odsevi se ljubijo v deževnicah.
Midva se ljubiva skozi padce, okopana s skušnjavo.

 

Smejiva se krpanju bolečine.
Ona naju je rodila in preporodila.
Okrepljena z grenkobo potujeva do mesta, na katerem se ločiva
z dotikom.
Do kozarca, s katerim nazdravljaš v mojem imenu.
Praviš, da me ljubiš kot kadilo, z njegovim vonjem napravljaš pokoro grehom.
Bežim od same sebe.
V drugo kožo ne morem.

Prevod: Aljaž Krivec

O avtorju. Rojena v Rumi, 16. oktobra 1996. Leta 2016 je zaključila srednjo šolo za oblikovanje Bogdan Šuput v Novem Sadu, kot tehničarka interierja in industrijskega oblikovanja. Istega leta se je vpisala na Akademijo umetnosti v Novem Sadu na likovni oddelek, smer kiparstvo. Je dobitnica tretje nagrade mednarodnega festivala Duško Trifunović v kategoriji pesnikov do tridesetega leta starosti in dobitnica nagrade … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • kletka v živali

    Livia Ştefan

    dobre so / te slane palčke / jem jih in mislim / na otroke ki nimajo kaj jesti

  • v kontekstu

    Aleš Jelenko

    bodimo iskre / ni ni lahko / bdeti nad časom

  • duhovna gverila

    Octavian Perpelea

    dobro je zdaj / ko je tišina / skoraj popolna