Apoteoza zapovedanih II.

Romanje ni zate, brat. Preveč
rad se voziš. Praviš, da v priročnikih
za sodobne romarje nič ne piše
o hoji. Morda imaš prav, a zdi se
mi, da je to vseeno prelahko. Ko
sem bil še mlajši, sem opazoval
romarje, ki so na veliki šmaren
kot Murnovi Vlahi lezli čez prelaze
do bridkega cilja. Tam se sicer ni
nihče prikazal, a pot je bila vredna
truda, vsaj tako sem pozneje
slišal govoriti v krčmi. Ko pa pomislim
na to, da bi se na romanje peljal
z avtomobilom, mi nekaj ne gre
v račun. Ti se s tem ne obremenjuješ,
moderne definicije so ti bližje kot
nekakšna nostalgija iz osemdesetih.

Kaj pa bonton? Je online? Pa popotna
palica, morda brezžična? Odlične
ideje, rečeš. Izmenjava datotek s
pomočjo brezžične popotne palice
kar sproti, na poti. Dobiš zagon.
Pozabiš na avtomobil. Greš kupit
boljši računalnik, mu iztrgaš srce in
potem sprašuješ, če je goščavje
dovolj blizu, da bi si šel tja urezat
popotno palico. Neprehodne džungle
predmestij so kot nalašč za kaj
takega.

Peš bom šel, praviš, ti pa mi boš
sledil z avtom. Če morda omagam, na
kar je smiselno pomisliti, me bo
vsaj nekdo odpeljal. Medtem pa
bom s pomočjo popotne palice
izmenjeval vtise z drugimi romarji,
dodaš v ekstatičnem nasmehu.
A romanje ni zate, ne peš ne jež,
tudi motoriziran si preveč samosvoj,
da bi ti uspelo. Sploh veš, da
moraš na poti ves čas moliti ali
pa se s prošnjami obračati na svetnike?
vprašam. Imaš spisek, pobaraš.
Nato kar sam poveš: prvi med svetniki
je Hendrix in stratocaster je
njegovo orodje. Vse to drži, ne
zanikam, a tovrstno dojemanje
zapovedanih praznikov pri
množici ne bo naletelo na
odobravanje. Množica je
obvladljiva, praviš. Tedaj prvič
pomislim, da ti bo morda
le uspelo.