Pasati

Čudna bitja – ti hribi, poletno zelena ob vznožju plavih
planin, ki se pod jasnino neba, čisto kot potok,
za parom razigranih kanj v krogih visoko
nad temo gozdov z zložnim
korakom odpravljajo
k Alpam; pritajena
poletna sapa
šumi
v zatišje poldneva. Čebele se veselo potapljajo v travnato
morje, k prstenim grebenom, do koralnih cvetov.
Hladna  kaplja potu ti izpod črnih las
polzi na obrv, kjer bo nasedla.
Jeva solato iz sklede,
še svežo z vrta,
zaljubljena
do ušes.
Majhne mušice, ki jih veter s povratnika nosi v te kraje,
ujete v sence orehove krošnje na najinih telesih,
omamljene padajo druga za drugo …
Pasati pihajo, ljubezen moja –
Koliko noči, koliko
mlajev, koliko
mesecev
še.