nimam vedenja o čemerkoli, kakor ti, ervin,

nobene osebne ali sploh katere zgodovine,
ne logike zaporedja,
ne obsežnih arhivov tega in onega,
le nelocirano pramodrost izposojenih celic,
le skrivno, prepuščeno jedro,
ki beleži nespoznavnost celote
in spušča zapise po vodi, po vetru
– in ko mi rečeš: ves ta svet in kozmos v celoti
je ena sama neprekinjena smrt,
gomazeča veriga plenjenja žretja uničenja –
ti narišem podobo: bog se veličastno igra,
samega sebe prši v eksplozijah
tako silno, tako sveto natančno,
da minljivost ne obstaja,
le večna svatba presvetljenih atomov
in katerakoli bolečina razkroja
je neznatna malenkost v razkošju sfer