*

Ikara Černe

Zobje se zarijejo v sočno meso.
Pojem košček prostora,
ki ga dobro prežvečim,
da ga spomin lahko vsrka.
Izpljuvam snov,
 najprej oglje,
 potem
 rjo.

Dotik, stik.
Ko dam, tudi vzamem.
Preveč blizu.

 Pojem zrak, da utihne,
 zagrizem vanj tako močno, da si zlomim zob.

Iz ust se mi pocedi pena,

 izbljuvam kamne.

Oblak pade na zemljo
in jo strese.
Zemlja ni bila nikdar varna.

O avtorju. Ikara Černe (1984) je leta 2011 diplomirala iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri prof. Alenu Ožboltu. V kiparskem delu jo zanima delo z materiali, snovmi, ki sprožajo, evocirajo občutja in misli. Razstavljala je na več skupinskih razstavah, med drugim leta 2008 v Mestni galeriji v Ljubljani, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Replike

    Neva Lučka Zver

    Šel si do konca in zdaj misliš, da je konec.

  • Oksimoron

    Tomislav Vrečar

    Žerjavica / po kateri / hodiš

  • Sloni

    Mojca Sovdat

    Slon se ustavi ob meni. Poznam te.

Izdelava: Pika vejica