LUD Literatura

*

Ikara Černe

Zobje se zarijejo v sočno meso.
Pojem košček prostora,
ki ga dobro prežvečim,
da ga spomin lahko vsrka.
Izpljuvam snov,
 najprej oglje,
 potem
 rjo.

Dotik, stik.
Ko dam, tudi vzamem.
Preveč blizu.

 Pojem zrak, da utihne,
 zagrizem vanj tako močno, da si zlomim zob.

Iz ust se mi pocedi pena,

 izbljuvam kamne.

Oblak pade na zemljo
in jo strese.
Zemlja ni bila nikdar varna.

O avtorju. Ikara Černe (1984) je leta 2011 diplomirala iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri prof. Alenu Ožboltu. V kiparskem delu jo zanima delo z materiali, snovmi, ki sprožajo, evocirajo občutja in misli. Razstavljala je na več skupinskih razstavah, med drugim leta 2008 v Mestni galeriji v Ljubljani, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tri pesmi

    Ajda Šoštarič

    CSI Miami s tabo na kavču / 5 za polnjene žepke z marmelado / kako fejst je bil David Caruso

  • (S)nežne pesmi

    Esad Babačić

    Nekateri ljudje imajo res dober smisel / za nesmisel.

  • Kakor anevrizma

    Alen Golež

    Le dobra stara Pam iz polietilena je nesmrtna, / nerazgradljiva, / večna nočna mora zmedenega šovinista Steva.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.