Z vsako knjigo je v našem jeziku več besed. Z vsako novo je manj možnosti, da bi se lahko naš jezik kadarkoli preslikal v drugega. Z vsako novo je več možnosti, da drugega vsaj približno razumemo.

Srečanja med dvema kulturama so vedno pogostejša in odmevna, kaže se, da interes za poglobitev dialoga obstaja na obeh straneh zaliva. A vendarle se zdi, da se vedno znova srečujemo na večjih ali manjši čolnih ali provizorično zgrajenih splavih sredi zaliva.

V gluhoti avgustovskih počitniških dni za debelimi zidovi stavbe na Novem trgu v Ljubljani zazvoni telefon. »Ena novinarka s … [neka komercialna televizija] bi rada govorila s tabo,« reče glas v slušalki, ki pripada tajnici direktorja Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, krajše ZRC SAZU. Promotorka znanosti se vznemiri. Končno, spet novinarji! Poletno zatišje ji para živce, željna je promoviranja znanosti ves čas in neprestano. Omemba … [neka komercialna televizija] jo dodatno podžge – komercialna televizija je za znanost, še zlasti družboslovje in humanistiko, ki prevladuje med inštituti ZRC SAZU, težko osvojljiva trdnjava.Preberi