Blokovsko naselje res pušča vtis nekakšnih lokalnih Fužin, a brez igrišča za tenis in brez koloparka in brez najsodobnejšega otroškega vrtiljaka in brez reke in brez tistega tipa, ki kot kavboj hlača čez polje do psihiatrije. A z vsakimi fužinami pride tudi serija lokalnih stereotipov.

Sprva sem imel plan pisati vam tedensko, kot kak dopisnik iz daljne dežele, a sem že ob prvem poskusu spoznal, da vsak džob, opravljen za domovino, trga rahlo tančico sanj, v kateri bivamo odposlanci na poskusnem delu v tujini.

Potem prideš v svoje stanovanje nad kostanji ob treh in se zbudiš, potrebovala si pičel teden, da si zamenjala dan za noč, že uro kasneje trka vest, da boš ob povratku domov to trojno plačala, a v skladu z dobrimi nameni misel odmikaš.

Izseljenstvo je danes le še geografski pojem, ni pa več stanje duha.

Stanovanje na Libicki ulici, Vinohrady – Praga … večerni mrak v sobi in svetilka na mizi, kjer pišem prvo pismo. Pišem z roko na papir zvezka; skiciram zamisli skozi eros pisave in usmerjam zavest v pripoved. Ko pomislim na pisma v splošnem, me tok povezav odnese v dve smeri iz mojega praškega izhodišča: so »Pisma mlademu pesniku«, ki jih je Rainer Maria Rilke, rojeni Pražan, začel pisati 1903 v Parizu in so v svojem bistvuPreberi

Ni dolgo tega, kar sta bili na spletnem portalu AirBeletrina v razmaku nekaj mesecev objavljeni kolumni Mance G. Renko z naslovom »Ne dam svoje domovine« in Ane Svetel z naslovom »Famozna tujina ali Kaj narediti s svojim rastočim domoljubjem?« Gre za teksta, ki znotraj partikularnih ideoloških okvirov generacije in domoljubja zarisujeta pomembne politične konture, ki zadevajo neko simptomatično in preveč aktualistično razumevanjePreberi