Zgodbe za lahko noč

Lídia Jorge je odraščala na podeželju v družbi tet in starih mam; na podstrešju njihove hiše je pogosto osamljena brala zgodbe, žalostne predvsem, in že v rani mladosti tudi sama začela s pisanjem veselih. Od prvih šolskih poskusov do trenutka, ko te v domači deželi razglasijo za čudež sodobne književnosti pa je, če si pač genij, le še korak.

Zbirka kratke proze, v portugalščini sicer izdana že leta 1997, nas v marsičem lahko navda z nežnimi občutji. Za začetek se nas lahko dotakne že prepričljiva ovojnica knjige, katere zelenilo s kolesom in belimi rožami deluje precej poetično in se obenem prepričljivo ujema s prikupno nežnim avtoričinim slogom pisanja. Enako ganljive so tudi zgodbe same, zaznamovane z neizpolnjenim hrepenenjem, vdanostjo in trpljenjem portugalskih deklet in žena.

Blažka Müller Pograjc, zaslužna za edina prevoda sicer številnih romanov večkrat nagrajene avtorice, je ob pisanju spremne besede nekako pričakovano tudi sama postala čustvena in poetična ter nam ob citatih Pessoe nazadnje obljubila, da je zbirka polna kratkih zgodb, ki nas bodo zazibale v dolge sanje.

Čeprav gre za časovno različno datirane zgodbe, šele naknadno povezane v celoto, in čeprav Lídia Jorge v njih kot po travniku z rožami skaklja med najrazličnejšimi življenjskimi vprašanji in temami, preteklostjo in sedanjostjo ter vasjo ter mestom, pa sama enotnost zbirke ob tem še zdaleč ni ogrožena. Ogrožena pa ni predvsem zato, ker zgodbe povezuje močan notranji člen, ženska, in njena že zgoraj omenjena tragična usoda.

Enako je enotnost dosežena tudi z vseprisotnim motivom ptice, ki se pojavlja v različnih kontekstih. Denimo ob metafizičnih vprašanjih, ob katerih se prek zmedenega znanstvenika podobno kot Borges sprašujemo, ali določno število ptic v jati pomeni, da bog obstaja ali ne, in si moramo nazadnje skupaj z njim priznati »krhkost svojega preizkusa.«

Krhkost pa lahko pripišemo tudi dekletom, ki so bodisi žrtve nasilja ali pa lastne nesamozavesti; slednje slepa želja po ugajanju dela za lahke žrtve čudaškega frizerja, ki dekleta polepša ali pa oskubi, kakor se mu pač zazdi: »Srce se zgane od strahu, da me čez hip utegne imeti za testo, ki je nevredno njegovega salona. […] Antonio že vihti škarje, oči se mu bleščijo pod spuščeno veko orla, z velikimi zamahi mi oskubi desno polovico glave. Ne vidi me, ne gleda me. Res je mučno, če te Antonious zavrne, zlomljeno krilo v srcu zaprhuta […] Pozno popoldne je, v salonu vre, odhajam, na mojem mestu je že druga.«

Ne nazadnje pa ptica nastopa kot tudi simbol svobode; posameznik pač ne more delovati, če ni »ustrezne razdalje«. Ker »monotonija v tem življenju izvira iz pomanjkanja prostora. Pomanjkanja planot, skalovja, gora, prostranih širjav, kjer lahko človek deluje, tako kot mora. […] Soteske, valeče se kamenje, puščave z lobanjami poginulih volov. Tega manjka, manjka na tem bednem ozemlju, kjer se vsi poznamo, če ne iz mesnice, pa iz bara, če ne iz bara, pa iz pisoarja.«

Tudi v dveh najbolj izdelanih zgodbah, Instrumentalini in Možu, je prav svoboda tista notranja nuja, ki jo lahko ženska izpolni le pogojno ali pa sploh ne.

Živeti celo življenje v isti hiši z istimi ljudmi je pač dolgočasno; stričevo kolo, poimenovano Instrumentalina, pa v tem primeru predstavlja več kot dobrodošlo sredstvo za vsaj nekajurno pozabo vsega vse preveč znanega. A potovanja ni brez stričevega privoljenja in torej dekletovega truda, da bi mu kar se le da prirasla k srcu: »›Tokrat gre tale,‹ je rekel stric. ›Zakaj ne bi šla ona, ko pa še nikoli ni šla.‹ […] Ulica se je oddaljevala in porton, kjer so negibno stali bratranci in sestrične, se je zanesljivo odmikal. Ravna polja na obeh straneh so brzela mimo, se počasi trgala od travnikov okoli hiše na pustinji, in njihovo prezgodnje zelenilo, že nalahko ožgano, se je že izgubljalo pogledu.«

Če pa stričevega kolesa ni in je ženska po možnosti že vpeta v vezi svetega zakona, ji ne ostane drugega, kot da vdano čaka, vztraja v svoji zvestobi in molitvah. Nazadnje pa ji šele nasilje moža paradoksno omogoči, da se osvobodi – šele po smrti: »Razpri svoja krila, advocata, poleti, s seboj odnesi portirko, odpelji jo v zavetju platnenih nosil, dvigni ji pogled, loči jo za vedno od postelje, vedra in štedilnika. Loči jo od desetih nadstropij, ki jih ima ta stavba, od odprtih oken, prepolnih silhuet stanovalcev […] Odnesita jo, Regina in Rex, s svojimi štirimi rokami, s svojimi štirimi nogami […] Odpeljita jo brez hrupa, brez siren, brez srajce, brez las, brez kože, post hoc exilium, ostende.«

Za lepši spanec torej – ali pa za lepši dan, kakor se vzame.