Dve v eni

Poševnica v zapisu naslova je povezana s tem, da gre za dve knjigi v eni oziroma za dve zgodbi v eni knjigi, ki si vsaka s svoje strani prihajata nasproti in se srečata na sredini. Ta princip ni v slikanicah seveda nič novega, je pa v tem primeru način, kako z enim zamahom, no, v okviru enega knjižnega ovitka, narediti tako knjigo za fantke kot za punčke. Če povzamem vsebino ene zgodbe, je s tem praktično povzeta tudi vsebina druge: Gal se nekega dne v vrtcu odloči, da bo pošast in od prijateljev pričakuje, da bodo na/v njem videli pošastne atribute. A ko doma natančno prouči knjige o pošastih in podobnem, ga ponoči tlači nočna mora, zato sklene, da je čisto dovolj, če je bil pošast le za en dan. Na drugi strani (knjige) se podobno, le da v zvezi s kraljičnami, dogaja Varji. Njuni zgodbi se, kot že rečeno, srečata na sredi knjige, kjer Gala in Varjo najdemo sredi parka, v katerem vzgojiteljica otrokom bere pravljico o … pošasti in kraljični.

Takole na prvi pogled zgodbici nista nič posebnega, na srečo pa so prvi pogledi pogosto krivični; fino je to, da Gal in Varja vse stavita na moč domišljije, ki jo pričakujeta tudi od drugih: „Kdor ve, da mora pošast iz groznega žrela bruhati ogenj, naj si me tako predstavlja. Če je za koga pošast nekaj s strašnim ostrim repom, naj rep v mislih doda moji zadnjici. /…/» No, vrtčevski otrok bi verjetno rekel kar lepo „moji riti» (če sem že začela s pikolovstvom, moram dodati še to, da je Galov premislek o tem, kaj imajo rade punce, kaj vrtijo na televiziji itd. nekoliko neutemeljen v samem poteku pogovora med fantiči), ampak saj je jasno, da želim izpostaviti avtorjev poklon otroški domišljiji, tisti čisti in močni, ki še ni okužena s tržno logiko in marketingom, ki kriči: če hočeš biti kraljična, potrebuješ točno tole in tole oblekico in takšno in takšno kronico …! Tisti domišljiji, ki ve, da je nov dan priložnost za nove vloge, kar odrasli radi pozabimo in predolgo ostajamo resnobe, dolgočasneži, deloholiki ipd.

Prijazno barvite ilustracije, polne zanimivih detajlov skupaj z izčiščenim besedilom in nekaj duhovitimi dialogi, predvsem pa z že izpostavljenim poudarkom, tvorijo dovolj privlačen domač slikaniški izdelek, ob katerem pa se poraja resen pomislek, in sicer v zvezi z oblikovanjem notranjosti, natančneje, povezan z izbiro tipa črk in fontov. Za velike tiskane črke se običajno odločamo, ko je besedila res malo, toliko, da ga bralec, ki se uči brati, dejansko zmore. Tule ga je za povsem začetniške bralce preveč, ne glede na to, pa je vprašljiva tudi izbira samega fonta, ki z minimalno razliko med vejicami in pikami ter klicaji, ki so videti bolj kot črka I, delajo težave še odraslemu bralcu. Dodatni I-ji „namesto» klicajev (in ostalo omenjeno), pa žal knjigi ne dodajo ravno pike na i.