O otroku, ki ni hotel pasti krav

»V vasi pod hribom, ki so mu rekli Gora, sem na neki zelo vroč julijski dan sanjaril o smrti.« Tako nekako se, precej tragično ali celo bedno, začnejo razvijati pripovedovalčevi lastni najzgodnejši spomini na otroška leta. V od nikogar ljubljenega nezakonskega otroka se že od rojstva zajeda sram, prvič zato, ker je na svetu očitno odveč, drugič pa zato, ker je še slabo umit in slabo oblečen. Ta sram pa nazadnje preraste v željo po smrti, ki jo skuša celo konkretno udejanjiti z utapljanjem v bližnjem potoku.

Ona, ki ga je tako nepremišljeno povila, torej mati, v njem vidi predvsem živi opomin svoje pregrehe, in kot da to ni že dovolj tehten razlog za izvajanje represivnih ukrepov, je otrok poleg tega še precej problematičen. Najprej zato, ker beži od pouka, potem zato, ker je pretirano nemiren in nagajiv, nazadnje in predvsem pa zato, ker več kot očitno noče pasti krav in ga delo na polju niti najmanj ne zanima. Njegova mati ga večkrat poskuša spametovati, a njeni napori žal nimajo pravega učinka: namesto da bi se fant naučil vsaj konfiteorja in postal duhovnik, če že ne misli biti kmet, počne vedno nove neumnosti. Prav posrečenost slednjih zelo uspešno razsvetljuje siceršnjo mizerijo vsakršne bede in pomanjkanja.

Sploh zato, ker on po uspešni (ponovno represivni) intervenciji učitelja nenadoma vzljubi književnost, njegove ideje za preživljanje prostega časa postajajo vedno bolj domiselne. Potovanje v Ameriko, denimo, se konča tako, da se pri enem od dreves obrne nazaj zaradi dežja; v vlogi Robina Hooda in deloma tudi Old Shatterhanda gradi po gozdovih lesene koče, se bori za pravičnost ter skupaj s prijatelji napade nič hudega slutečo skupino sošolk. Nazadnje, zgrožen nad stanjem slovenskega kmetstva, ki je po vojni prišlo na boben, na drevo pred cerkvijo obesi parolo proti komunizmu, kar povzroči celo nemir višjih instanc – več kot očiten znak, da iz tega fanta očitno vendarle še nekaj bo.

Pripoved se iz prvoosebne ob posebej bolečih ali travmatičnih izkušnjah prevesi v tretjeosebno, s čimer avtor kaže tudi distanco do lastnih mladostnih grehov, ki segajo vse od mučenja mačke, poljubljanja učiteljice Vide do naslajanja ob pretepanju žene in otrok na sosedovem dvorišču.

Vse osebne prigode pa odsevajo tudi čas po vojni, okolje slovenskega podeželja ter tamkajšnje prebivalce, ki jih Peršak zna, pa čeprav zgolj prek slik ali bežnih spominov, torej le posameznih usedlin, predstaviti poglobljeno in doživeto. Največ truda je seveda vloženega v lik matere, ki je sicer res vir precejšnjega gorja, a ima obenem tudi precej pozitivnih lastnosti.

Konec koncev je verjetno prav zaradi odločitve poljske delavke, da svojega sina, pa čeprav nezakonskega, ne bo poslala služit na tuje, Peršak lahko tekal po gozdovih, bral knjige in pisal pesmi. Tako je ne le njegova nedvomno borbena narava, pač pa očitno tudi materina, četudi prikrita podpora pomagala, da je avtor sploh postal avtor in da se posledično lahko tudi mi skupaj z njim vračamo tja, daleč nazaj. K začetku.