Dovolj prostora za vse, razen za dolgčas (in coprnico)

Čudaški krovec Hene z velikanskim trebuhom, ki se izkaže kot predan učitelj »podnapljanja«. Molčeči Strehohodec, čigar besednjak obsega nenavadne besede kot so preciz in zidoplez. Blazinasti Kevin, violončelist s strahom pred višino. Raca Elza z mladiči (tremi). Skrivnostni Rjovec, ki naredi nekaj imenitnega z metlo gospe Ciper. Velikan Železnorok, ki je v resnici velikanka Tamara. Stari Šveder, zdravnik posebne sorte. Gospa Ciper, ki se ne loči od svoje metle. In seveda deklica Henrika. Vsi našteti (in tu in tam še kdo) se smukajo okoli čudežnega vrta, ki se zasadi na vrhu ene od stavb, znane kot Zakrivljena sedmica. Večina zaradi blagodejnih, da ne rečem – čudežnih – učinkov vrta, le gospa Ciper, ki je v resnici ena navadna coprnica, zato, da bi na strehi naredila red. Ne samo red – konec! K sreči iz te moke ne bo kruha, no, s to metlo ne bo reda.

Na strehi se odvijajo mali in večji dogodki, predvsem pa se porajajo nova poznanstva, ena bolj, druga manj mimobežna, a vsa puščajo sledi. Albert Wendt marsikdaj veliko pove z malo besedami, a te so, kadar opisujejo in kadar jih izrekajo, vselej odlično zložene, nemalokrat tudi tako, da bralca prav prijetno pozabavajo, za kar ima zasluge nedvomno tudi prevajalka. Vse skupaj dopolnijo zeleno intonirane ilustracije, ki pa so zvečine v bolj dekorativni oziroma spremljevalni funkciji, le za nekaj prostorske predstave poskrbijo. Na koncu se bralcu celo razkrije, kako je do čudežnega vrta pravzaprav sploh prišlo; čeprav bi pričakovali, da na to pojasnilo ves čas potrpežljivo čakamo, je ravno obratno – strešno dogajanje se nam tako prikupi in v njem se tako(j) udomačimo, da čisto pozabimo na njegov nepojasnjen, čudežen nastanek. Knjiga namreč bralca neustavljivo privlači s svojo vedrino in toplino, tako kot Henrikin vrt vedno znova k sebi vleče obiskovalce, ki so bili vsaj enkrat deležni tamkajšnjega vzdušja.

Nemški pisatelj Albert Wendt (mimogrede, soimenjak samojskega pisatelja in pesnika), ki ga morda kdo pozna po nekaj prevedenih (radijskih) igrah, se je v življenju menda preizkusil v različnih vlogah, od ključavničarja do rokoborca, od traktorista do vojaka … Ob poznavanju tega dejstva pisan nabor likov, omenjen na začetku, sploh ne čudi, čeprav kajpada ni nujno povezan z avtorjevim pisanim naborom poklicev. Eno pa drži kot pribito – Henrikin strešni vrt je strašno prijetna knjiga, ki ima na bralca gotovo vsaj tako blagodejen učinek kot čudežni strešni vrt na svoje obiskovalce. No, pa saj bralec vendar postane tudi vrtni obiskovalec!