Vizionarke. Rešitev filozofije v mračnih časih

Vizionarke so drugi del filozofske in kulturnozgodovinske trilogije Wolframa Eilenbergerja. Prvi del spremlja štiri »filozofske čarovnike« (Heideggerja, Wittgensteina, Benjamina, Cassirerja), ki rešujejo filozofijo iz krize, nastale po prvi svetovni vojni. Povezuje jih razmišljanje o jeziku kot »hiši biti, v kateri prebiva človek«. Njihovim filozofskim projektom je skupno tudi to, da ne ponujajo ustreznih odgovorov na družbene izzive svoje dobe, predvsem na vzpon evropskih totalitarizmov med obema svetovnima vojnama. To nalogo prevzemajo junakinje drugega dela trilogije, štiri filozofske in družbene vizionarke: Hannah Arendt, Simone de Beauvoir, Ayn Rand in Simone Weil, »rešiteljice filozofije v mračnih časih«. Eilenberger tudi tokrat piše v sproščenem slogu, z lucidnimi opažanji in duhovitimi aluzijami, sledi pa življenju in mišljenju štirih filozofinj v desetletju 1933–1943. Filozofija Simone de Beauvoir se v tem obdobju iz solipsistične preusmeri v bolj družbeno obarvano (že z nekaterimi eksistencialističnimi poudarki, ki jih je, ne da bi to priznaval, prevzel Sartre). Begunka pred sovjetskim režimom Ayn Rand razvija v ZDA – nasprotno – filozofijo skrajnega, ničejansko obarvanega individualizma, v katerem vidi edino mogočo opozicijo političnim in gospodarskim totalitarizmom. Hannah Arendt se v težkih okoliščinah judovske begunke pred nacizmom otrese Heideggerjevega in Jaspersovega filozofskega vpliva in zasnuje teorijo o izvorih in razsežnostih totalitarizma. In Simone Weil, telesno najkrhkejša, duhovno pa najvitalnejša med njimi, ostro kritizira kapitalizem, koraka v prvih vrstah med delavskimi protesti, na strani republikancev sodeluje v španski državljanski vojni, se med drugo svetovno vojno ponuja francoskemu odporniškemu gibanju za samomorilske misije, gosti Leva Trockega, ki je na begu pred Stalinom, ostro polemizira z njim in kritizira boljševistični teror, ob vsem tem pa razvija svojo v aforistično obliko ovito in vse bolj religiozno obarvano filozofijo socialne pravičnosti, nenasilja in milosti. Štiri angažirane intelektualke, ki so filozofijo v mračnih časih reševale tudi s tem, da so razmišljale in delovale zunaj okvirov etablirane akademske filozofije; s to potezo so ne nazadnje utrle pot za Theodorja Adorna, Paula Feyerabenda, Michela Foucaulta in Susan Sontag.

Wolfram Eilenberger (roj. 1972) je nemški filozof in publicist. Študiral je filozofijo, psihologijo in romanistiko, doktoriral je na Univerzi v Zürichu. Med drugim je pisal za Die Zeit, Der Spiegel in El País. Je eden izmed programskih direktorjev phil.cologne, največjega nemškega filozofskega festivala. Živi v Berlinu.