(U)sodno tolmačenje

Ker Mustarjeva poezija ne ignorira realnega sveta, problemov sodobne (slovenske) družbe, temveč prav to surovo realnost pregnete in vnese v verze – po dolgem času je spet na pohodu angažiranost, tudi (literarni) revolt –, je z duhovitostjo ter svežim, izdelanim in izrazitim ironično-ciničnim tonom zanimiva. Še več, postala bo popularna, zlahka jo priporočiš v branje prijatelju. To pa zato, ker kljub občasni predvidljivosti in skoraj namerni všečnosti nastavlja premetene subverzivne limanice. Zrcalo postavi pod pravim kotom, tako da se bralec ne razjoče nad problemi sveta in posameznika v družbi, ne postane melanholičen, ko mu še celo pesem govori o dandanašnjem, temveč se zasmeje, in ta zategli kisli smeh se lahko razrase šele tedaj, ko se prepusti slepilu besed in se potopi v magmo fantazem. Ko se bralec odtrga še zadnjih spon s konkretnim svetom, se lahko naglas zasmeje, tudi svoji zaslepljenosti, brezizhodnosti. V imaginarno se vtihotapi bizarno, fantazijsko in predimenzionirano, neenakomerno razraščeno, tako da od Mustarjeve poezije zadiši po literarnih sedimentih, romunski poetični sivki, makedonskem maku in ruski klasiki. Navsezadnje je Mustarjev subjekt v nenehnem stiku s pesniškimi svetovi, ki jih prevaja, tako da je (medsebojno) vplivanje jasno (»Samo nečesa se pravzaprav bojim – najine intertekstualnosti.«). Mustar je zabaven tedaj, ko je pleonastičen, in boljši tedaj, ko pesmi umanjka eksplicitno poantirani zaključek. Najvarnejši azil je Poezija, ki se kot motivno-tematska limfa razpreda po pesmih, pri življenju pa ne ohranja le verzov, temveč, kot kaže, celo pesniški subjekt. Skoraj revoltno pa je Mustarjevo (otepanje in) izganjanje lirizma, ki hoče biti uspešno, po drugi strani pa, ker je spet na delu slepilo, se izkaže za programsko. Mustar namreč uspešno razkužuje zrak, tista drobna klica lirizma, ki preživi kres, pa se posedanji. Kako lirična je poezija (v Randolski, ki je ena najlepših in najboljših), ko to noče biti navzven. S frazeološkim izražanjem gre Mustar s klišeji nad klišeje. V poeziji ni surovega obtoževanja, od nje se širi opozarjanje, ki je tolmačenje (urbane) izkušnje in ki na koncu postane za bralca usodno! Kljub smehu ni miru in pomirjenosti. Obišče nas celo Jedrt! (Petra Koršič)