Jurij Mihajlovič Lotman

Struktura umetniškega teksta

prevod: Borut Kraševec

izid: 2010

zbirka: Labirinti

zvrst: teorija

avtor_ica: Jurij Mihajlovič Lotman

prevajalec_ka: Borut Kraševec

kategorija: knjige

Ruski filozof in semiotik Jurij Mihajlovič Lotman se je rodil leta 1922 v Sankt Peterburgu.

O knjigi

Ruski filozof in semiotik Jurij Mihajlovič Lotman se je rodil leta 1922 v Sankt Peterburgu. Na tamkajšnji univerzi je študiral filologijo pri Vladimirju Proppu. Po doktoratu leta 1961 je postal profesor na tartujski univerzi in tam deloval do smrti leta 1993. Lotmanova knjiga Struktura umetniškega teksta je leta 1970 izšla kot dopolnjena različica njegovih Predavanj o strukturalni poetiki (1964). Lotmana so slovenski bralci doslej sicer poznali predvsem kot avtorja monografije Znotraj mislečih svetov (SH, 2006). V knjigi Struktura umetniškega teksta je strnil vse, kar je o literaturi in o drugih umetnostih zmogla povedati tako imenovana »strukturalna poetika«. Ta se je fenomena umetnosti sicer res lotila kot znakovnega fenomena, torej kot nečesa, kar naj bi bilo mogoče opisati tako, da opišemo zakonitosti delovanja posameznih kodov, ki jih literatura in preostale umetnosti uporabljajo, vendar je to izhodišče nadgradila tudi ob upoštevanju dejstva, da je umetnost kot način znakovnega osmišljanja sveta v marsičem posebna. Prav poskus razložiti te posebnosti je Lotmana najprej vodil v opustitev strukturalističnega redukcionizma (sinhrono in kod na račun diahronega in konkretnega teksta), nato pa v razkrivanje dinamičnih znakovnih odnosov med jeziki in tekstom, ki naj bi odlikovali znakovni prostor umetniških modelov dejanskosti. Modelu umetniškega teksta, ki ga je izoblikoval v Strukturi umetniškega teksta, se Lotman kljub nekaterim manjšim dopolnilom ni odrekel tudi v nadaljevanju svoje znanstvene poti. Še več, v poznejših kulturoloških kontekstualizacijah je nekatere značilnosti umetniških besedil v okrnjeni obliki odkrival tudi v preostalih kompleksnih tekstih kulture. Do konca je ohranil tudi vero, da je naloga raziskovalca (in bralca) rekonstrukcija pomenov v kompleksni strukturi teksta in da branje ni zgolj individualna subjektivna konstrukcija. Ravno vera v tekst lahko pomeni spodbudo in izziv sodobni literarni vedi v času, ko ta išče nove načine in poti za premislek literarnega.