Pripovedi o ovcah, ljudeh in drugih živalih

V Pripovedih o ovcah, ljudeh in drugih živalih že naslov opozarja: pozor, sestop iz poezije v pripoved! Toda daljšanje verza, zdrs v pripovedni ton in bralčev občutek, da poezija tu nenadoma pristaja na goloto in ubožnost, je samo polovica tega zdrsa.

V kategorijo pripovednosti namreč sodi še vztrajno menjavanje glasov, ki izgovarjajo Pripovedi: ženska, moški, dekle, opazovalka, z notranjim strahom paralizirana dvojica, otroško naivni jaz, surovo otrdeli jaz ali pa nekakšen komični pripovedovalec, glas strička, ki pripoveduje na videz pomirjen s svetom in s sabo. Vsi glasovi, celo tisti humorni, so temeljno opredeljeni z grozo sekvence: sprememba, razkoščkanje, izginjanje. Ko sta se nekega povsem običajnega dne v prah sesula babilonska dvojčka v New Yorku, so oblaki, ki jih genialno obdela maestral, postali resnica, varnost pa fikcija. Vsaka zgodba je od tod naprej zgodba o fiktivnem konstruiranju varnosti. Potoccov zgodbarski svet, namenoma prozno vsakdanji, trdno ogrodje pripovedi samo uporablja kot strategijo upiranja nestalnosti.

Kje je tu poezija? Kadar skuša posamezne zgodbe sestaviti v celoto »popolnega« sijaja, se izteče v nekaj, kar je bolj domislica kot pesem. Poezija je torej v prelomu. Natančno tam, kjer se zgodbe lomijo in niti niso več zgodbe – le še koščki narativ, od katerih vsako izgovarja drugačen glas, druga »jazova« vloga. Vsak jaz ima svojo slivo, svoje majhno, humorno veselje, »lastni košček mesa, ki ga pobarva v svojo barvo gnitja«.

Pripovedi so zato ambivalentne: če jemljemo eno po eno, vidimo prozne, trdne, metonimične zidake. Velikokrat skoraj ne-pesmi. Če jih beremo kot mrežo tekstov, kot newyorška dvojčka, zamrznjena v sekundo rušenja, so videti kot prerivanje različnih, med seboj relativizirajočih se narativ. Ne-pesmi znotraj mreže tekstov postanejo nestabilne, metaforične entitete. Ampak ko govorim o tem, je v meni lahkotnost govorjenja o. V realnosti je te globalne metafore slišati nekoliko drugače, neprizadeto kot opravek, lahno kot želja, utrujeno kot vzdih: »Danes po službi grem v Spar po kondome / in v Merkur po žarnice in varovalke.« Poetika potrošniškega sveta? Odrešitev v nakupovanju varovalk in kondomov? Varnost kot nakupovanje narativ? Sizifovstvo, ki pred sabo vali svoj voziček? Beg pred »ground zero«? Pred poslednjo, komično-tragično gladkostjo dlesni iz pesmi o zobu?

(Alenka Jovanovski)