Pisati

Francoska romanopiska, dramatičarka, scenaristka, esejistka in filmska režiserka Marguerite Duras (1914–1996) je svetovno slavo dosegla z romanom Ljubimec (1984). Številni njeni romani so dobili filmsko upodobitev, leta 1960 recimo Moderato cantabile v režiji Petra Brooka. Pisati (1993) velja za nekakšen avtoričin testament, saj je njena zadnja knjiga. Gre za pet esejev, nastalih na podlagi starejših, precej različnih materialov: filmskih intervjujev, družbeno angažiranega teksta, kataloga za slikarsko razstavo. Avtorica se skozi celotno knjigo vrača k izhodiščnemu vprašanju o naravi pisanja in umetniškega ustvarjanja na splošno. To zanjo ni nekaj naravnega ali samoumevnega, saj predpostavlja zaustavitev, izstop iz običajne komunikacije, zarezo v življenju, drugačno izražanje in delovanje. S tem temeljnim prestopom je povezana zahteva po samoti: »Oseba, ki piše knjige, okoli sebe vedno potrebuje ločenost od drugih ljudi. To je bistvena samota. To je samota avtorja, samota pisave.« Duras ob tem dodaja: »Pisati, to je bilo edino, kar je naseljevalo moje življenje in mu dajalo čar. Tako sem naredila. Pisanje me ni nikoli zapustilo.«