Nikoli več

Vse je kot v mladosti, / le (…)« – Nostalgija naseljuje Kolškovo zbirko Nikoli več in je, kakor nakazuje že naslov, njena osrednja, vodilna tema. Toda naslov je, kakor velja za vsako dobro poezijo, varljiv, kot je pravzaprav varljiva, običajnemu pomenu izmaknjena tudi Kolškova nostalgija. V risu zavesti o človekovi smrtnosti so predvsem erotično koprnenje in podobe iz otroštva – ne nepričakovano – privilegirana mesta pesnikove nostalgije. A zaziranje v tisto, kar je minulo, vendarle ni upesnjeno na ravni preproste, prozaične opozicije imeti : izgubiti. Ta nostalgični pogled v preteklost se namreč ne dogaja v kakšnem svetem gralu, se pravi v docela konkretnem in hkrati vse odrešujočem objektu. »Nekaj sva zamudila, morda že zdavnaj, / in pri tem bo ostalo,« beremo v neki pesmi. Nostalgija, o kateri govori Kolškova poezija, torej ni preprosto hrepenenje po nečem izgubljenem, temveč predvsem hrepenenje po zamujenem, spregledanem. In natanko v tem je naslov zbirke varljiv – ne le da nikoli več, nikoli niti ni bilo. Še več, zdi se, da sploh nikoli ni moglo biti: »Kdor je klesal te prsi, / ki jih bela majica pokriva kakor jutro ovce, / je moral biti enako kot o strašni želji / podučen o smislu nedotakljivosti.« Zavoljo temeljne nedotakljivosti sveta, se pravi zaradi kratkega stika med željo in njenimi potencialnimi objekti, se hrepenenje naposled pokaže predvsem kot način, kako človek je. Toda – in v tem je treba uzreti avtorjevo resnično mojstrstvo – bolečina tega hrepenenjskega, na nič nanašajočega se, nostalgičnega pogleda je tu, na videz presenetljivo, prepoznana kot adut, poslednji garant človeške eksistence: »Naj ne utihne ta ljubi glas / praznote, ki spet in spet v polnost kliče!« Prav hrepenenje, bolečina, nezmožnost preseči ločenost od obdajajočega ga sveta so po vsem sodeč tista sicer drobna, a odločilna differentia specifica, ki zaznamuje človeka, mu daje obraz pred brezbrižnim obličjem časa, pred pozabljivostjo pozabe, ki je smrt. »Je otok kopno ali morje,« se v eni izmed pesmi sprašuje Kolškov pesemski protagonist. Odgovor dobi(mo) v poslednji pesmi zbirke: »Sneži na perilo, ki čaka zloženo za / dolgo potovanje, na budnost in na stopinje, / ki jih sneg ne more več prikriti, sneži.« Sledi, ki jih sneg ne more več prikriti, torej. To ni veliko, a neskončno več kot nič. Lirski jaz Kolškove poezije je, oprt le na »prazno« hrepenenje, sam v sebi slej ko prej negotov, šibak, a natanko zato je to pesništvo toliko močnejše. (Goran Dekleva)