ČAS ≡ PROSTOR. Ob stoti obletnici smrti Srečka Kosovela

Knjiga se ukvarja z do zdaj neznano razsežnostjo Kosovelovega opusa, z njegovim odnosom do newtonske fizike ob soočenju z Einsteinovo in moderno fiziko. Izhodišče avtorjevega premisleka so manifest organskega konstruktivizma Mehanikom in drugi Kosovelovi manifesti, in sicer v kontekstu njegove polemike z razumevanjem človeka in narave kot stroja oziroma s celotno kartezijansko-newtonsko shemo mehanicističnega sveta. S tem je povezana tudi Kosovelova ideja o »novem konstruktivnem človeku«. Sam se je pogosto skliceval na Einsteina, na pojem gravitacije, na časo-prostor in njegovo mističnost, povezoval je geometrijo in fiziko, izenačeval poezijo z arhitekturo, se posvečal analizi prostora, govoril je o praznem prostoru, omenjal gibljivo filozofijo, pomen gibanja v nasprotju z newtonsko statiko itn. Prehod iz kaosa v kozmos je razumel kot poskus uskladitve človekovih etičnih načel in dejanj z novo etiko narave in njenih zakonov. Vrečko analizira številne Kosovelove definicije konstruktivizma in ugotavlja njihovo tesno povezanost z organsko transparentnostjo. Posebno pozorno interpretira tudi nekatere ključne Kosovelove pesmi (mdr. Kalejdoskop,Sferično zrcalo, Monolog, Srce v alkoholu, Kons. 5, Tragedijo na oceanu). Proti koncu knjige na novo osvetljuje pesnikovo bolezen in smrt, njegovo razmerje do komunistične partije in konflikt z njo, sodelovanje s prvotno organizacijo TIG(E)R in Kosovelovo razumevanje revolucije.