Budnost

Jure je spet napisal odlično knjigo pesmi, v katerih nekaj tiho tli in prasketa, kot ogenj, ki te prijetno boža s svojimi zublji, iskreno in brez pretvarjanj. Najbrž je to eden izmed razlogov, zakaj so te pesmi tako zavezujoče, še posebej, če skupaj s pesnikom pogledamo skozi okno v temno zimsko noč, razparano z avtomobilskimi žarometi ali s skokom mačke, in na drugo stran k spečemu telesu nekoga, ki ga imamo radi – takrat prav gotovo začutimo ogenj v notranjosti, ki bi, s pesnikovimi besedami, zunaj vnel požar. In nenadoma se v mehki luči tega ognja zavemo življenja z vsemi skrivnimi prehodi, prepoznavnimi samo tako tenkočutnemu pesniku, kot je Jure Jakob, ki je zmeraj že na drugi strani nevidne meje, od koder se mu tudi vsakdanje stvari razkrijejo v nerazumljivem, skrivnostno poetičnem redu. Takrat zmagata budnost in milost, neutrudni potrditvi življenja, pesnik si stopi za hrbet in se opazuje kot list na gladini reke, ki ga tok odnaša nekam naprej, medtem ko sam na videz miruje. Siliti proti toku bi bil povsem odvečen trud, ki ne bi prinesel ničesar. V trenutkih zbranosti in miru tako postaja sam svoja zunanjost in se končno dojame kot stvar med stvarmi, kot del življenja in sveta, ki je skoraj zmeraj zunaj dosega. Budnost pomeni potrpežljivo čakanje, pisanje in gledanje, gledanje vase in gledanje navzven, končno tudi uzrtje, ki preskakuje kot iskra med dvema svetovoma. To so počasni in tihi izbruhi, trenutki miru, ki pesnika odprejo za svet in svet za pesnika – srečanje, v katerem se drug drugemu voljno podarita, kot telesi ljubimcev. Brez zmagoslavja. Iti torej na ono stran, da pogledaš nazaj, kajti samo ta vzvratni pogled je edini, ki razkrije bistvo – prisotnost daljave v pesniku in odsotnost pesnika v daljavi; dve odsotnosti in dve prisotnosti, budnost. Ena sama.

Te pesmi tečejo toplo kot kri po žilah in vino po grlu, a tudi lahkotno kot modrikast dim ali ptica in mogočno kot reka. Seveda, tudi grenko kot sok pod skorjo oreha.

Andrej Hočevar