Dve generaciji Špank sta bili ujetnici diktature

Njeni romani, ki tematizirajo sodobni ženski pogled na svet, se redno uvrščajo med najbolj brane knjige v španščini. Pri nas prevedeno Kanibalovo hči so po svetu prodali v več kot milijon izvodih, po njej pa so posneli tudi celovečerni film Lucia, Lucia. Prejela je mnoge nagrade za književnost ter za novinarsko in uredniško delo pri časopisu El Paiz. Zadnja leta se posveča predvsem znanstveni fantastiki.

Na branju in pogovoru v Ljubljani ste rekli, da v španski literarni tradiciji niste mogli najti primernih ženskih vlog, po katerih bi se lahko zgledovali. Ko ste na primer brali Don Kihota, se nikoli niste identificirali z Dulcinejo, ampak vedno le z glavnim likom.

Ne, nisem rekla ravno tako. Seveda se nihče ne more identificirati z Dulcinejo, saj Dulcineja ni literarni lik, ampak le Don Kihotova ideja. Vsekakor pa sem se, če ostanem pri tej knjigi, lahko identificirala s Sančevo ženo, enem izmed najpametnejših in najbolj prijetnih likov v romanu. Poleg tega smo v naši književnosti imeli nekaj glavnih junakinj, na primer Galdósovo Fortunado y Jacinto, Clarínovo La Regento ali na primer ženske like Emilie Pardo Bazán. Rekla pa sem, da smo se bralke vseh narodnosti že stoletja vajene identificirati z moškimi romanesknimi liki, saj je večina glavnih literarnih junakov po svetu tradicionalno moških. Seveda se lahko identificiramo z njihovo temeljno človečnostjo. In seveda se identificiram z Don Kihotom, tudi sama si tako kot on želim lepšega in bolj epskega življenja. Ali pa mislite, da je nasprotje med idealizmom in resničnostjo izključno domena moških, nekaj, kar lahko občutijo le moški? To bi bilo smešno. In rekla sem tudi, da bi se moški morali identificirati z ženskimi liki, tako kot se me z moškimi, saj vendar govorimo o ljudeh, ne pa o moških ali ženskah.

Lucia Romero, junakinja vašega najslavnejšega romana Kanibalova hči, ki pripada vaši generaciji, včasih omeni aforizem Oscarja Wilda: »Tragedija moških je, da nikoli ne postanejo takšni, kot so njihovi očetje. Tragedija žensk pa je, da vedno postanejo takšne, kot so njihove matere.« Odločena je, da ne bo postala kot njena mati. Prejšnja generacija Špank je bila očitno močno prikrajšana. Med drugim niso mogle imeti svojega bančnega računa.

To z bančnim računom je veljalo le za poročene Španke. Tiste, ki niso bile poročene, so lahko počele vse. Mislim, da Wildov aforizem za špansko družbo ne velja več; na srečo se je v zadnjih štiridesetih letih dramatično spremenila. Res pa sta kaki dve generaciji Špank, tudi generacija moje mame, čutili, da je življenje do njiju krivično. Njihove mame so bile v času republike svobodne in njihove hčerke so bile svobodne po diktatorjevi smrti, same pa so bile ujetnice diktature. Svojim odraščajočim hčerkam so jezno prišepetavale, naj nikoli nimajo otrok in naj bodo raje svobodne. Zato je bila Španija več kot desetletje država z najnižjo rodnostjo na svetu. Ubogale smo. Veliko žensk ni imelo otrok. Na srečo je zdaj vsega tega konec.

Je bilo kaj kritičnih odzivov na vaš novi tip junakinje, ki odkrito kritizira moške in ljubezenske odnose kot dolgočasne ter se odloči vzeti usodo v svoje roke in prevzame vlogo detektivke?

O, moj bog … (Smeh.) O, moj prijatelj … Ponavljam, da moji ženski liki ne kritizirajo moških in ljubezenskih odnosov kot dolgočasnih z vidika ženske, kritizirajo jih z vidika človeškega bitja. Prepričana sem, da ste prebrali podobne kritike o dolgčasu v dolgem zakonu, ki so jih napisali moški, in nikoli niste pomislili, da gre za šovinistično kritiko ženske.

V predgovoru k Strastem, vaši drugi knjigi, ki je prevedena v slovenščino in ki opisuje velika ljubezenska razmerja v zgodovini, ste citirali Sv. Avguština, ki je rekel, da “zaljubljenec ljubi ljubezen”. Njegovi izjavi ste dodali svoj komentar, da se “avtentično življenje začne prav tam, kjer se pravljica konča.” Se motim, če domnevam, da priporočate bolj kritičen in pragmatičen pristop za resno in uspešno zvezo?

Ničesar si ne drznem priporočati. Ljubezenski odnosi so dovolj težavni, naj vsak najde svojo pot. Drži pa, da je to, čemur pravimo strastna ljubezen, privid, zgolj utvara. Izmislimo si tistega, ki ga ljubimo. Obstajajo tudi druge oblike ljubezni, ki so bolj realistične. In tudi zahtevnejše. Trdim, da je tisti, ki ne pozna strasti, nesrečen, saj je strast ena izmed najmočnejših sanjarij človeštva. Prav tako pa trdim, da je nesrečen tudi tisti, ki pozna le strast. Tak moški ali ženska namreč ne pozna prave ljubezni.

V članku, ki ste ga pred časom objavili v Guardianu, ste zapisali, da stereotip španske ženske kot zapeljive Carmen in španskega moškega kot strastnega toreadorja, ki na koncu ubije svojo drago, ne drži več. Statistika razkriva drugačno resničnost.

Ta stereotip nikakor ne drži. Včasih ljudje mislijo, da je Španija dežela ubijalcev žensk, in to le zato, ker smo na srečo iz nasilja v družini naredili nacionalni problem, kar je tudi prav. O tem veliko govorimo, toda Španija je pod povprečjem Evropske unije po smrtnosti žensk zaradi nasilja v družini. Evropske države, ki imajo najvišji odstotek smrtnosti žensk, so skandinavske države. In, mimogrede, na prvem mestu je Švedska.

Vaš oče je bil toreador. In ko v romanu pišete o Feliksu, ki je bil prav tako toreador, se zdi, da vas njegov lik navdušuje.

Bikoborbe sovražim. Toda očeta sem imela rada, in paradoksalno me je prav on naučil ljubiti živali. Imel jih je rad. Fascinirana sem nad življenjem bikoborcev v 30. letih 20. stoletja, pred odkritjem penicilina. Takrat je vsako leto veliko bikoborcev umrlo zaradi gangrene.

Na nekem mestu v romanu junakinja omeni pogumno novinarko Roso Montero, ki se nikoli ne boji izraziti svojega mnenja v javnosti. Lucija, ki je pogosto sramežljiva, jo občuduje. Ste res tako drugačni od Lucie?

Ne omenja Rose Montero, ki sem jaz, ampak Roso Montero, ki je črnska pisateljica iz Gvineje. Ne spomnim se natančno, kaj pravi Lucia, saj sem ta roman napisala že pred dolgim časom, gotovo pa je Lucia rekla kaj zelo kritičnega o temnopolti Rosi Montero, morda da je zelo nadležna, kričava, nečimrna, neprijetna ali kaj takega. S tisto Roso Montero se sploh ne morem identificirati. Šlo je le za malo šalo. Ena izmed glavnih tem tega romana in vseh mojih Romanov je nezanesljivost resničnosti. Resničnosti ne moreš zaupati in navezava na Roso Montero je šala o tem. Bralec lahko pomisli, da govorim o resničnem življenju in o sebi v resničnosti, toda takoj povem, da je Rosa Montero afriška črnska pisateljica in resničnost je prikazana kot maska, kot mnogoplastno, drsno ogledalo. In naj povem, da se ne identificiram niti z Lucijo. Precej bolj se identificiram s starim anarhistom Feliksom.

Kot novinarka in poročevalka za časopis El Pais ste imeli kar nekaj izjemnih doživetij. Poročali ste na primer iz Berlina v času, ko so podrli zid. Toda po tem, kar ste povedali v Cankarjevem omu, se zdi, da izmed vseh najbolj izstopa intervju z ajatolo Homeinijem. Ponižujoča izkušnja, ki pa se je na koncu izplačala, mar ne?

O, ne, to ni moja najpomembnejša novinarska izkušnja. Toda bilo je smešno in zato sem povedala to zgodbo. Za intervju s Homeinijem sem si seveda morala obraz zakriti z ruto, ne le lase, ampak tudi obrvi. Toda to je običajno. Najbolj nenavadno je bilo, da sem morala glavo držati niže od Homeinijeve. To je bilo precej težko, saj je bil zelo majhen, poleg tega pa je sedel na tleh na blazini. Zato sem intervju morala narediti skoraj leže na preprogi. To je bil najbolj trapast intervju izmed vseh, kar sem jih naredila. (Smeh.)

Glavna asociacija, ki jo imamo na Španijo v zadnjih letih ob ogledu poročil in branju časopisov, so varnostni ukrepi, grozljive podobe prisilnih izselitev in odziv javnosti na množičnih protestih. Ste se udeležili teh protestov?

Ja, seveda, vsaj nekaterih. Preživeli smo nekaj groznih let, ne le v Španiji, ampak v vsej Evropi in po vsem svetu. Na ta začetek okrevanja sploh ne gledam kot na okrevanje, saj se vzroki, ki so privedli do krize, niso prav nič spremenili. Poleg tega se je okrevanje začelo tako, da smo plačali strašno ceno. Povzročilo je veliko socialnega gorja in zaradi njega ljudje po vsem svetu živijo v groznih razmerah.

Zdaj uživate v pisanju bolj eksperimentalne, cyberpunkovske znanstvene fantastike. Vaša glavna junakinja Bruna Husky je replikantka, tehnološka ženska. Kako da ste se odločili opisovati tehnološke ljudi in prikazati antiutopično vizijo Madrida leta 2019, ki ni prav daleč?

Znanstveno fantastiko sem imela vedno rada. Kot bralka in pisateljica. Že pred 23 leti sem napisala znanstvenofantastični roman, ta o katerem govorite, z replikantko v glavni vlogi, pa je bil izdan pred štirimi leti. Bruna Husky je moj najljubši lik izmed vseh, ki sem jih ustvarila, v najglobljem smislu mi je najbliže. Organski android je in zaradi tega resnično človeška. Rada imam znanstveno fantastiko, saj pisatelju ponudi močno metaforično orodje, s katerim lahko spregovori o resničnosti. Moja Bruna predstavlja drugačno osebo, ki živi na družbenem robu in ki jo ljudje, ki imajo oblast prezirajo in z njo grdo ravnajo. To pa je zelo človeška in vsakdanja tragedija.