Eni me ljubijo, drugi skrivaj sovražijo, nihče pa se mi noče zameriti. In k meni pridejo oboji. Veliko zgodb poznam. In ljudi. Le uho jim moraš posoditi, in potem ti jedo iz roke.

Svetel podhod – nežnih modrih in sivih barv. Avla. Modri mozaiki na sivih stenah. Nebesno moder strop. To je torej nebo. Skrajno popačeno in razdeljeno. A vendarle mogočno. To je torej nebo! Hah! Skoraj žaljivo se je zdelo premišljevati o nebu takrat. Zazrl sem se v njene fotografije, ki so visele na stenah. Črno-belo, sepija. Lestenec – s stropnim dvanajstornim nosilcem in motnimi steklenimi zasloni bele barve. Nagačen jelen. Nekakšni obroči, prekriti s perjem. Na tleh pred stopniščem preproge z azijskimi motivi.Preberi

Timotej Žvanut je rojen 1993 v Postojni. Farmacevt. V preteklosti je objavljal pesmi v literarni reviji Poetikon, trenutno pa se bolj posveča prozi. Preberi