Tako se je stari ata odpeljal z letališča v Teru, življenje mu je padlo dol in ga je izgubil in izgubil se je tudi avion s starim atom na krovu.

Na koncu te pesmi je lahko samo fotografija.

Dež na radarski sliki
pojenja. Tudi dejansko stanje v
naravi sledi rdečim, rumenim, zelenim
in modro razmazanim flekom po mehkem
skrinu leptopa. Pod fleki je črta, kot bi obrisal
kuro. Ne obrisal kuro pod kljunom, pač pa obrisal
silhueto kure, kot zlobni nedomoljubci označujejo naš
ljubi dom je Slovenija. Kura. Kura jo gleda, rečem, zaprem
leptop in odprem dežnik. Velunja je zopet narasla, drvarji so
slabo počistili drva za sabo in prav lahko, da jih bo naplavilo malo
pod bivšim jezom Siničeve žage,Preberi

Nekoč, davnega leta 1981, sem pomalical četrtinko črne štruce, srednje veliko glavo čebule in deset dek prekajenih svinjskih rebrc. Potem sem zaspal. Ko sem se zbudil, sem se zelo ustrašil. Vse naokoli je bilo kot v rudniku Brbotalniku. Črno črna tema. Takrat sem se spomnil, da sem v službi. Strah me je minil, prižgal sem rudarsko svetilko, zataknjeno na plastični čeladi, in na masten papir od malice napisal pesem z naslovom Premog. Tako sem postal rudarski pesnik. O tem ne bom več govoril, saj je bolj zanimivo, zakaj sem začel pisati drame. (Odlomek iz peterezman.si.)Preberi